Kar 70 let se je skrivni dnevnik Renie Spiegel, poljske najstnice, skrival v trezorju newyorške banke. Njeni spomini pa bodo zdaj objavljeni pod naslovom Dnevnik Renie: Življenje mladega dekleta v senci holokavsta oziroma Renia's Diary: A Young Girl's Life in the Shadow of the Holocaust. Mnogi ga že primerjajo z dnevnikom Ane Frank, objavili pa ga bodo preživeli člani njene družine. "Prebrala sem le nekaj delov, saj sem ves čas jokala," je za BBC povedala njena sestra Elizabeth. Ta si je spremenila ime iz Ariane, sestre pa se spominja kot "zelo tihe in zamišljene deklice". "Bila je zelo inteligentna. Vodila je literarni program v šoli. In bila je zelo zelo prijazna in pozorna."
Renia je živela v jugovzhodnem poljskem mestu Przemysl, svoj dnevnik pa je začela pisati pri 15 letih. V njem iz prve roke opisuje bombardiranje, izginotja judovskih družin in vzpostavitev geta, ki so ga nacistične oblasti v tem mestu postavile poleti 1942. Med grozotami pa opisuje tudi svojo prvo zaljubljenost, s fantom po imenu Zygmunt Schwarzer sta se prvič poljubila le nekaj ur, preden so nacisti dosegli mesto.
Reina se je skrivala na podstrešju hiše, kjer so jo našli nemški vojaki in jo julija 1942 ubili. Stara je bila 18 let.
Zygmunt je po smrti Renie zapisal tudi srce parajoče zadnje poglavje v dnevniku. "Trije streli. Tri izgubljena življenja. Vse, kar slišim, so streli, streli." Sam je bil deportiran v Auschwitz, a je preživel in postal zdravnik v ameriški vojski, po vojni pa je poiskal Reinino sestro in mamo ter jima vrnil dnevnik.
Ta bo izšel prihodnji teden v Veliki Britaniji, tuji mediji pa so že objavili nekaj odlomkov. Pri založniku Penguin Books so dnevnik opisali kot "neverjetni testament grozotam vojne in življenja, ki obstaja tudi v najtemnejših časih".
15. avgust 1939. "Že nekaj časa nisem govorila s teboj. Šolskega leta je že zdavnaj konec, končujejo se moje poletne počitnice. Šla sem na obisk k teti na podeželje, šla sem v Varšavo, videla mamo in zdaj sem nazaj. A ti ne veš nič od tega. Samo ležal si tu, prepuščen mojim mislim, niti tega ne veš, da smo imeli skrivno mobilizacijo, ne veš, da so Rusi podpisali pakt z Nemci, ne veš, da si ljudje kopičijo zaloge hrane, da vsi čakajo ... vojno."
7. junij 1942. "Kamorkoli pogledam, vidim samo prelivanje krvi. Grozne pogrome. Pobijanja, umori. /.../ Bog, naj preživimo, prosim te, želim živeti. Izkusila sem tako malo življenja. Nočem umreti. Bojim se smrti. Vse je tako neumno, tako nepomembno, tako majhno. Danes me skrbi, da bi bila grda, jutri bom morda za vedno prenehala misliti."
15. julij 1942. "Zapomni si ta dan, dobro si ga zapomni. Povedal boš generacijam za nami. Od 8 zjutraj smo zaprti v getu. Sedaj živim tu. Ločena od sveta."
KOMENTARJI (49)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.