Mansehra, 22.12. 2005
Ure in ure sva preživela na letališču in opazovala helikopterje, polepljene s pisanimi oznakami najrazličnejših humanitarnih organizacij. Ogromno jih je bilo, le Rdečega križa ali polmeseca nisva opazila. Čudno, saj so nama bili zagotovili, da naju bodo vzeli s seboj v gorske vasi, kjer te dni razdeljujejo še zadnje najnujnejše življenjske potrebščine pred zimo. Ko je Arne naredil že skoraj milijonto fotografijo pristajanja in odhajanja helikopterjev, se naju je končno usmilil ukrajinski pilot in sva odletela.
Med tem pa sva še izvedela, da naju je lokalni vodič pripeljal na napačno letališče. Ukrajinska helikopterja, dva sta, sta vozila gradbeni material za provizorične hiše – bolj zavetja -, ki se jih je spomnila organizacija Mercy Corps in naj bi vzdržala vsaj do maja ali junija. Vas Kund, ki je 2000 m visoko šteje 85 družin pravzaprav 85 hiš, kamor so dostavili material, pa tudi orodje, ki ga bodo prebivalci lahko obdržali.
Josh Kreger, inženir, ki nadzoruje razdelitev in jim tudi svetuje pri sestavljanju, je prepričan, da je to edina prava pot: "Mi jim samo ponudimo roko, ker so se zaradi situacije znašli v položaju, ko se sami ne morejo izkopati iz te grozote. Ne delamo namesto njih, saj so generacije in generacije preživeli brez nas in lahko brez težav to sami naredijo. To so ponosni ljudje in nočemo jim tega vzeti – po potresu jim ni jim prav veliko ostalo - in iz njih narediti berače," je povedal Kregar. Njihovi obrazi, blagih pogledov, niso govorili o nobeni ponižnosti, ko so čepe stisnjeni en ob drugega čakali, da bi prišli na vrsto.
Tudi v organizaciji Mercy Corps je zaposlenih precej lokalnih delavcev. Pomembni so tudi pri sestavljanju seznamov, kdo kaj potrebuje in predvsem kdo prvi potrebuje pomoč. "Najprej poskrbimo za nemočne ljudi, kot so recimo vdove. Vsaki vdovi določimo nekega človeka, ki je odgovoren za postavitev njenega zavetja. Šele potem tudi njemu izročimo material," so pojasnili v omenjeni organizaciji.
Ko smo se z avtom vračali v bazo Rdečega križa v Mansehri, smo se ustavili v majhnem kampu v vasi Gani Habibullah v bližini Mansehre. Najprej smo zaslišali žensko kričanje, takoj za tem pa so se okrog naju nagnetli otroci. Nesrečni vdovi, ki nas je sprejela z vpitjem, so včeraj ukradli 3 odeje (toliko pripada vsakemu), še preden jih je zares spravila. Vsak šotor, narejen zgolj iz navadnega platna, je UNHCR pokril še z dvema termičnima plastema. Zanimalo me je, kdo je pravzaprav lastnik take zemlje in če mu država plačuje, da je odstopil svoje zemljišče vaščanom neke gorate vasi. Izkazalo se je, da je vaški učitelj prijatelj lastnika, zato so si tu lahko postavili zasilna prebivališča.
Če se ne bi tragedija držala usode ljudi, ki živijo le čez cesto tega kampa, v prav tako neurejenem kampu, bi lahko bilo prav zabavno. Tu namreč živi pod šotori 236 ljudi, ki so vsi ena sama družina. Emn Iqbal, vodja kampa, je razložil: »Pet bratov imam, 4 sestre, strica po očetovi in teto po mamini strani, in vsi imajo kar nekaj sinov, hčera in že vnukov. Pravzaprav nas je še več, samo nekateri so ostali drugje.« Za vse te ljudi so v kampu na voljo 4 zasilna stranišča in 2 dva prostora za umivanje; 42 šotorov jim je podaril prijatelj iz Abudabija.
Pred potresom je bil Emn Iqbal šofer taksija in ti se vedno znajdejo. Tudi v katastrofi. A vendar je skrb za toliko ljudi preveliko breme tudi zanj. Otroci so shujšani, smrkavi, ves čas kašljajo, žene imajo pljučnice, pa nimajo denarja za zdravnika. In to so trdoživi ljudje. Hribovci. Emnova mama ima 95 let, prav toliko pa tudi njena svakinja. Pred tedni so si že iz blata zgradili v vsakem šotoru zavetje za gorilnike, vendar še nič ne kaže, da gorilniki prihajajo, noči pa dosegajo temperaturo krepko pod ničlo. Ljudje pa spijo na skoraj golih blatnih tleh. Razširjena družina se je iz visokih gora preselila v dolino zaradi mraza.
Nekatera taborišča so vendarle odlično urejena. Tako je tudi vojaško taborišče v Mansehri, ki velja za enega večjih. Vojaki so s pomočjo humanitarnih organizacij že oktobra postavili šotore za 3500 ljudi. Petdeset vojakov je še vedno prisotnih, zato da ohranjajo red. Za razliko od prejšnjega, družinskega, tu poteka pouk ne le za osnovno šolo, temveč tudi za srednjo.
Jutri se bova ponovno vrnila na letališče, saj helikopterji Rdečega križa in polmeseca ta hip vozijo stvari v predele, kjer je nametalo že ogromno snega. Ne vem sicer zakaj rinem še tja, saj sem za teden dni, kolikor sva tukaj, videla prav gotovo že preveč hudega. Ko sem prijatelju povedala, da grem v Pakistan na popotresno področje, me je cinično vprašal, če mislim, da brez mene ne bodo zmogli. Dragi prijatelj, bodo zmogli ampak jaz hočem pisati o tem. O njihovi borbi in končno tudi o solidarnosti, ki jo doživiš tu precej več, kot si sploh lahko predstavljaš.
