Kašmir, 27.12.2005
Dolino reke Neelum sem si predstavljala drugače. V vodiču sem prebrala, da se hribi ravno prav strmo spuščajo v sotesko, da so na strminah še lahko našli svojo mesto visoki iglavci, v zavetju katerih lagodno uspevajo palme. Žal so ti časi minili za vedno ali pa vsaj za zelo, zelo dolgo.
Osmega oktobra je potres popolnoma spremenil podobo doline, ki jo je priporočal marsikateri poznavalec tega dela Kašmirja. Sunki so premikali hribe, razrili pobočja, povzročili plazove. Ti so s seboj odnašali ljudi, živali, hiše, drevesa, zasuli ceste,uničili mostove …
Zdaj lahko vidimo le še puste peščene hribe in nobenega življenja več. Preživeli so se preselili v šotore v bližino krajev, kjer lahko upajo na vsaj malo pomoči. Brez nje nimajo niti najmanjše možnosti, da bi preživeli. Tam, kjer je potres prizanesel vsaj naravi, so ljudje v glavnem ostali na svoji zemlji. Ker pa se je do številnih popolnoma nemogoče prebiti, nad tem delom Kašmirja neprestano letijo helikopterji, tako da tudi njim prinašajo stvari, ki so nujne za preživetje: hrano, zdravila, šotore ...
Distribucija pomoči je zdaj nekoliko olajšana, saj so cesto, ki pelje skozi dolino, kjer je bil epicenter potresa, že precej očistili in lahko vsaj do nekaterih krajev pridejo tudi s kamioni. Pomemben del poti so odprli šele včeraj. Vendar to še vedno ne pomeni, da je cesta varna. Po pobočjih stalno drsijo skale, vožnja pa tudi drugače sploh ni prijetna, saj se v glavnem voziš po neutrjenem robu in imaš občutek, da boš zdaj zdaj zdrsnil po visokem in strmem bregu v deročo reko. Od časa do časa iz roba ceste gleda le vrh droga električne napeljave z potrganimi žicami, kar govori o tem, da je prvotna cesta vsaj 3 m pod novo.
Čeprav sem ves čas obdana samo z neskončno bedo, ki jo je povzročil ta katastrofalni potres, čeprav je smrt povsod prisotna in se poskušam čimbolj držati in se čim manj prepuščati čustvom, pa so trenutki, ki me dobijo nepripravljeno. Še dobro, saj se mi včasih zazdi, da sem že popolnoma otopela.
Ko sva z Arnetom hodila po betonski plošči, pod katero je bilo še vedno pokopanih vsaj 100 ljudi, sem se spraševala le to, kaj občutim. Nič nisem občutila, razen strahu pred nespoznavanjem svojih čustev. Potem pa smo se ustavili v šoli v kampu. In ko sem gledala otroke, kako so ponosni peli, ne vem, mogoče je bila tudi himna, me je popolnoma zvilo.
