Kako poslanec porabi 4416 evrov dodatka k plači za pisarno, ostaja skrivnost

Parlament je upravičeno trdil, da se zahtevani dokumenti nanašajo na osebne podatke, saj tožnikom ni uspelo dokazati potrebe po prenosu podatkov za pregled izdatkov evropskih poslancev, piše v sporočilu za javnost, ki ga je objavilo sodišče.

Sodišče ne more ocenjevati nadzornih mehanizmov

Sodišče izpostavlja tudi, da tožniki s svojimi argumenti ne spodbijajo zakonitosti odločitev parlamenta, temveč izpostavljajo pomanjkljivosti in neučinkovitost nadzornih mehanizmov, česar pa sodišče na tej točki ne more ocenjevati.

Tožbo je vložilo 29 raziskovalnih novinarjev iz vseh članic EU, združenih pod imenom MEPs Project, ki jih vodi slovenska novinarka Anuška Delić, zastopa pa jih slovenska odvetnica Nataša Pirc Musar.

Parlament zavrnil dostop do podatkov o porabi 40 milijonov evrov na leto

Novinarji so postopek proti Evropskemu parlamentu na sodišču sprožili novembra 2015, ker ta ni želel zagotoviti dostopa do podatkov o porabi 40 milijonov evrov na leto, ki jih evropski poslanci dobijo poleg plače za delovanje pisarne.

Gre za 4416 evrov na mesec, ki so posredovani neposredno na osebni bančni račun evropskega poslanca. Pri tem ni zagotovljene preglednosti porabe denarja, niti ni treba poslancem vrniti neporabljenega denarja, so pretekli teden pred izrekom sodbe opozorili v skupini Zelenih v Evropskem parlamentu.

Skupina novinarjev je najprej julija 2015 zahtevala, naj ji Evropski parlament posreduje podatke o porabi evropskih poslancev. Parlament je to zavrnil z utemeljitvijo, da gre za osebne podatke poslancev, ki ne morejo biti informacije javnega značaja.

Pirc Musar: Parlament poslancem dodelil pravico do skrite javne porabe

Sodba je kratka, na štirih straneh, glavni pravni argument je, da z novinarji nismo izkazali nujnosti posredovanja teh podatkov, s tem pa je sodišče dalo manever evropskim institucijam, da se pri vsaki stvari, ki se dotika osebnega podatka, sklicujejo na uredbo 45/2001, ocenjuje Pirc Musarjeva.

"Uredba varuje osebne podatke v zbirkah evropskih institucij in na ta način daje široko polje političnega manevra, da varstvo osebnih podatkov postaja priročen izgovor za to, da neka stvar ni transparentna," je dejala.

Problem te evropske uredbe je, da mora vsak, ki od evropskih institucij zahteva kakršnekoli informacije, dokazati nujnost posredovanja takšne informacije. To je nekaj, kar je zelo blizu pravnega interesa, izkazovanje pravnega interesa za dostop do javnih informacij pa je po njenem prepričanju skregano z že uveljavljenimi pravnimi standardi.

'Novinar nujnossti posredovanja podatkov sploh ne more izkazati'

Institucije EU so v tem pogledu tako zelo zaprte, da novinar nujnosti posredovanja podatkov sploh ne more izkazati, je opozorila in dodala: "Novinarji bi morali narediti ne vem kakšno raziskavo, imeti žvižgače v parlamentu, da bi na sodišču lahko dokazali, kaj se dogaja in da zato želijo dokumente. Mi pa smo zatrjevali obratno: Te dokumente želimo, da bomo pokazali in dokazali, da poslanci ne ravnajo ekonomično z denarjem. Na koncu bi iz tega lahko nastala tudi pozitivna zgodba, lahko da je s porabo vse prav."

Kot je dodala, žal zgodbe, ki so jih že razkrili novinarji, kažejo nasprotno.

Sodišče je s sodbo povedalo, da imajo evropski poslanci na delovnem mestu zelo široko pravico do varovanja osebnih podatkov. "Kot strokovnjakinja tudi za varstvo osebnih podatkov to zelo težko sprejmem. Moje stališče je, da imajo javni uslužbenci bistveno manjši obseg pravice do varstva osebnih podatkov ali zasebnosti kot vsi ostali," je dejala.

Vsa poročila porabe tega denarja spravljena v 'nekih škatlah v neki sobi'

"Ne gre pozabiti, da govorimo o približno 62 milijonih evrov denarja, ki ga parlament letno porabi za dnevne dodatke, splošne dodatke in dodatke za asistente evropskih poslancev. V enem petletnem mandatu Evropski parlament porabi 300 milijonov evrov, ki s to sodbo postajajo popolnoma skriti pred javnostjo," opozarja Pirc Musarjeva.

Kot je še opozorila, so odvetniki Evropskega parlamenta na zaslišanju na javnem naroku na sodišču v Luksemburgu priznali, da so vsi dokumenti, ki jih poslanci dajejo kot poročilo za porabo tega denarja, spravljeni "v nekih škatlah v neki sobi" in da iz teh škatel praktično po imenu in priimku poslanca ni mogoče najti ničesar: "To je bil zame samo dodaten argument, da internega nadzora nad porabo teh sredstev praktično ni."