'Požari, pobegi in samomori so največja tveganja v japonskih zaporih'

Velika, siva stavba, oblikovana kot črka X, je v ne ravno najbolj mondeni soseski Kosuge na severovzhodu japonskega glavnega mesta Tokio.

Razen ob občasnem povečanju zanimanja medijev, ko kakšnega bolj vidnega morilca pospremijo na njegovo zadnjo pot, se za ta zapor s 1600 zaporniki in 800 zaposlenimi javnost ne zanima.

V zadnjih mesecih so številni sicer poročali o nekdanjem prvem možu Nissana in Renaulta Carlosu Ghosnu ter njegovem bivanju v tem japonskem zaporu. Tam naj bi ga zadrževali v majhni, neogrevani celici, mu odrekali zdravniško pomoč ter ga po več ur dnevno ustrahovali in zasliševali. "Tožilci ga vsak dan po več ur zaslišujejo, ustrahujejo in ga mučijo, da bi iz njega izvlekli priznanje. In to vse brez prisotnosti njegovega odvetnika," je med drugim v pismu človekoljubni organizaciji Human Rights Watch (HRW) zatrdila njegova žena.

Ghosn je v zaporu preživel 108 dni zaradi obtožb o prikrivanju dohodkov – med letoma 2010 in 2015 je to pomenilo okoli 39 milijonov – in zmanjšanja lastne plače na papirju, ker se je želel izogniti kritikam. Prav tako so mu očitali, da je na avtomobilskega proizvajalca prenesel osebno izgubo, ki jo je ustvaril na višku finančne krize, v vrednosti več kot 14 milijonov evrov. Ko je marca plačal kar 7,9 milijona evrov varščine, so ga izpustili, a so ga kmalu potem znova aretirali, v zaporu pa je preživel še dodatnih 21 dni.

To ravnanje je sprožilo obtožbe, da Japonska s svojimi zaporniki ravna kot s talci, saj lahko tožilci v priporu osumljence obdržijo kar 23 dni in jih zaslišujejo tudi brez prisotnosti njihovih odvetnikov. Zaradi tega odmevnega primera so zapor vzeli pod drobnogled in ugotovili, da številni v priporu preživijo veliko časa, medtem ko čakajo, da se japonska zarjavela kolesa pravosodja končno zaženejo.

Pod pritiskom te negativne publicitete je priporni center odprl svoja vrata za mednarodne novinarje, da bi pokazali, kako v resnici ravnajo s svojimi zaporniki. Ghosn je svoj čas v priporu preživel v sobi, veliki 7,5 kvadratnega metra z zložljivo posteljo, straniščem, umivalnikom in nizko mizico. Pozneje naj bi ga sicer prestavili v večjo sobo.

Zapornikom je dovoljeno, da na ograjenem dvorišču preživijo 30 minut na dan, prav tako pa imajo pravico do dvournega počitka po kosilu. Preostanek dneva v celici morajo sedeti na tleh – to naj bi preprečilo nejasnosti pri stražarjih, ki bi lahko v nasprotnem primeru sklepali, da je z zapornikom nekaj narobe, recimo da je zbolel ali storil samomor.

Upravitelj zapora Šigeru Takenaka je dejal, da so tri največja tveganja v japonskih zaporih požari, pobegi in samomori. Da bi jih preprečili, imajo vsi predmeti v sobah zaobljene robove, umivalnik pa se upravlja le z gumbi. "Vse je oblikovano tako, da bi preprečili poskuse samomora," je novinarjem na obisku razlagal Takenaka.

1.216 od 1.758 zapornikov, ki so trenutno v priporu, čaka na sojenje zaradi zločinov od tatvine do goljufije in posedovanja drog, v redkejših primerih pa gre celo za umore. Med priprtimi je 239 tujcev iz 38 držav – manj kot tretjina jih je iz Kitajske, sledijo jim pa Vietnamci in Južni Korejci.

Nekatere celice so namenjene šestim ljudem naenkrat, nobena pa nima televizije. Zaporniki lahko poslušajo novice na radiu, a ne pred večerom. Poleti se lahko okopajo trikrat na teden, pozimi pa dvakrat. Njihov dan se začne ob sedmi uri, konča pa se, ko zmanjšajo svetlobo v celicah (a ne popolnoma ugasnejo), okoli 21. ure zvečer.

Upravičeni so do treh obrokov na dan – ti vključujejo riž, juho in malo porcijo mesa ali ribe. To, kaj bodo v priporu jedli, menda določajo nutricionisti. Na dan lahko zaporniki napišejo eno pismo, njihovi svojci pa jim lahko pošljejo neomejeno količino pošiljk.

Pred enim letom so usmrtili enega "najslavnejših" zapornikov, in sicer Šoka Asahara, ki je bil vodja kulta Aum Šinrikjo. Asaharo so obesili, ker so njegovi fanatični sledilci pod njegovim vodstvom izvedli napad na tokijski podzemni, v katerem so ranili tisoč ljudi, umrlo pa jih je 13.

Japonski pravosodni sistem so kritizirali tudi zaradi njihove smrtni kazni in načina, kako to sporočijo zapornikom – ti so o tem, da so "na vrsti", obveščeni le nekaj ur pred smrtjo. Takenaka ni komentiral smrtne kazni, ostro pa je zavrnil kritiko, da s priprtimi ravnajo tako kot z že obsojenimi zaporniki.

"Če govorimo o življenjskih razmerah, mislim, da dosegamo vse potrebne standarde pri prehrani, telovadbi in zdravstveni oskrbi," je dejal in zavrnil komentar, da poskušajo "zlomiti" osumljence ter jih prisiliti, da bi priznali zločin, krivi ali ne. Takenaka je poudaril, da se zapornikom "ni treba bati za svojo varnost kot v nekaterih zahodnih zaporih", saj nasilja praktično ni, za njihovo varnost pa poskrbita zapor in njegov način delovanja.

"Nekoč se bodo vrnili v družbo, zato moramo najti ravnotežje. Življenjske razmere morajo biti dobre, a ne tako dobre, da bi bile boljše od ljudi, ki niso v zaporu," je svoj pogled na zapore predstavil Takenaka.