Pred 50 leti zmaga, zdaj pa negotovost

Pred 50 leti je Fidel Castro skupaj s somišljeniki na Kubi izvedel revolucijo, s katero je na ta otok pripeljal komunizem. Obletnico so Kubanci dočakali v času, ko Castro države več ne vodi, prihodnost pa je negotova.

Zaradi operacije na črevesju je "el comandante" oblast poleti 2006 začasno predal svojemu mlajšemu bratu Raulu, nato pa je februarja letos sporočil, da se vodenju države dokončno odpoveduje. Čeprav je uradno še vedno na vrhu Komunistične partije, se Fidel v javnosti že dve leti in pol ne pojavlja, videti ga je mogoče le na fotografijah in televiziji, sodržavljane pa pogosto nagovarja tudi v člankih v uradnem glasilu kubanskih oblasti Granma.

77-letni Raul, ki se sicer ne more pohvaliti s Fidelovo karizmo, je na Kubi uvedel vrsto, po mnenju kritikov, sicer le "kozmetičnih" reform, ki pa so razveselile številne Kubance. Njihov namen je bil predvsem v luči nenehnega naraščanja cen na mednarodnih trgih povečati nizko produktivnost kubanskega gospodarstva.

Raul je med drugim odpravil pravila, ki so ljudem prepovedovala uporabo mobilnih telefonov, obiske luksuznih turističnih hotelov ter nakupe dvd-jev in računalnikov. Sprožil je sicer "previdno" agrarno reformo, decentraliziral sprejemanje odločitev, razdelil neobdelana kmetijska zemljišča ljudem ter odpravil skoraj polstoletno enakost plač.

Analitiki poudarjajo, da reforme doslej niso bile zares politične in opozarjajo na pomanjkanje napredka pri svobodi govori in potovanjih. Poleg tega se je tempo reform upočasnil, kar naj bi bila posledica razhajanj znotraj kubanskega vodstva, med zagovorniki reform pod vodstvom Raula in njihovimi nasprotniki s Fidelom na čelu, pa tudi svetovne finančne in gospodarske krize in uničujočih orkanov, ki so leta 2008 Kubi prizadejali za deset milijard dolarjev škode.

Zmaga kubanske revolucije

Fidel Castro se je skupaj s Che Guevaro in še 80 pripadniki t. i. Gibanja 26. julij decembra 1956 z majhno jahto Granma izkrcal na Kubi, kjer je začel gverilsko vojno proti diktaturi Fulgencia Batiste, ki je užival podporo ZDA. Po skromnih začetkih se je gverilsko gibanje okrepilo in pridobilo široko podporo med prebivalci, še posebej na podeželju.

Novembra 1958 se je začela končna ofenziva revolucionarnih sil, ki je vodila v odstop in beg dotedanjega kubanskega voditelja Batiste iz države ter v zmagoslavno vkorakanje revolucionarjev najprej v Santiago de Cuba 1. januarja 1959, osem dni kasneje pa še v prestolnico Havano.

Sledil je boj za oblast, ki se je končal z oblikovanjem Castrove vlade in vzpostavitvijo edine komunistične države na zahodni polobli. Revolucija je bila sicer sprva predvsem protiimperialistična in narodnoosvobodilna borba, v veliki meri uperjena proti ponižujočemu vplivu ZDA na Kubi, in je šele kasneje dobila tudi socialističen značaj.