Preživel masaker: Pred očmi so se mi prikazali obrazi otrok, družine

V hotelu je bival s kolegom. Tam sta redno ostajala, saj je Intercontinental veljal za varnega, bil je priljubljeno začasno bivališče tujcev v mestu. "In to so vedeli tudi talibani, zato so ga napadli," pravi Vasileiou, ki je svojo izkušnjo delil z britanskim BBC.

"Po eksploziji sem zaklenil vrata. V sobi sta bili dve postelji. Vzel sem vzmetnico in jo prislonil pred vrata za dodatno zaščito. Posteljnino sem zvezal v "vrv", da bi v skrajnem primeru lahko z balkona splezal nadstropje nižje."

Kljub kaotičnemu dogajanju, je ohranil mirno kri: "Kot pilot sem seveda izurjen za delovanje v kritičnih situacijah, študiral sem krizni menedžment. Sčasoma to postane takšen avtomatizem, da ko na primer pridem v restavracijo ali gledališče najprej preverim, kje je zasilni izhod. Podzavestno."

Zato ni presenetljivo, da je tudi tukaj začel razmišljati, kaj zdaj storiti. Tokrat veliko drugih možnosti kot ostati v sobi in se skrivati za debelimi zavesami, ni bilo. Tako je minila ura in pol. V tem času so napadalci v hotelski veži ubili večino ljudi, ki so jih našli tam, kot tudi ljudi v hotelski restavraciji in na prvih dveh nadstropjih.

Potem so prišli na njegovo, peto nadstropje. V sosednjo sobo, ki je postala njihov "operativni center" za nočno operacijo. "Slišal sem, kako so razporejali orožje in si mislil, da to ni dobra situacija. Splezal sem pod posteljo." Kar se je izkazalo za odločitev, ki mu je rešila življenje. "Najprej so streljali v ključavnico, nato so se je lotili s kladivom, potem so štirje moški vdrli v sobo. Šli so naravnost na balkon, ker so videli, da so vrata odprta. V tem trenutku sem mislil, da bom kmalu umrl. Pred očmi so se mi vrtele podobe moje družine, obrazi mojih otrok, slabi in dobri trenutki mojega življenja. Ampak potem so zapustili sobo. Vrata so pustili odprta. In lahko sem slišal, kako so odpirali druge sobe na istem nadstropju. In ubijali ljudi. Vedel sem, da so čez hodnik nastanjeni piloti in kabinsko osebje, s katerim delam. Včasih sem slišal krike ljudi, preden so jih ubili, včasih nič. Mislim, da so odprli vsa vrata in ubili vse, ki so jih našli. Po umorih so se smejali in zabavali kot da so na zabavi."

Sredi noči je nato na petem nadstropju izbruhnil požar. Napadalci so odšli. Takrat je splezal izpod postelje. "Šele takrat sem videl, da so streljali v drugo posteljo."

A zdaj je njegovo sobo napolnil dim. Zato je razmišljal, kako priti nižje. "V tistem trenutku so odjeknili streli, krogla me je za las zgrešila. Mislim, da je bil ostrostrelec, ki je mislil, da sem ena od barab."

Zato je šel nazaj v sobo, kjer pa se je zdaj komaj skril pred napadalci, ki so se vrnili. In tam ostal. Proti jutru so nato hotel začele obstreljevati varnostne sile. Na udaru je bila sosednja soba, a tudi njegova je ni odnesla brez poškodb. "Ko sem kasneje videl zgradbo, mi je bilo jasno, da je šlo za las."

Spet je gorelo. "Ampak tokrat je bil v zraku vonj po zažganih telesih." Ker ni slišal ničesar, se je odločil, da tvega in zapusti skrivališče. Oblasti so začele gasiti hotel. Ogenj je bil pogašen, a zdaj je bil popolnoma premočen, zunaj pa je bilo precej pod ničlo – in podobno je bilo tudi v notranjosti hotela, ki je ostal brez oken in napeljave.

A agonija se je končala šele sredi dneva, ko je najprej ugotovil, da je na nadstropju le še en napadalec, nato pa so se slišali vzkliki "policija, policija". "Bil sem presrečen. Ker niso vedeli ali sem napadalec ali žrtev, so vame uperili orožje. Nekdo je zašepetal, da sem najbrž duh. Uspelo mi je povedati, da sem pilot Kam Air, in da naj ne streljajo. Bili so presenečeni, da sem preživel, spraševali so me, koliko ur sem se skrival. Nato so mi rekli, da me bodo odpeljali na varno. Ampak najprej hočem fotografijo z vami, je rekel eden izmed njih. Želel sem jo tudi jaz, da bi se spominjal tega trenutka."

"Bil sem zadnji, ki je prišel iz hotela. Odpeljali so nas v britansko bazo. Ko sem videl, da je preživel tudi moj kolega, nisem vedel ali naj se smejem ali jočem. Vsekakor je bil to trenutek mešanih občutkov. Toliko ljudi je umrlo."

Pilot priznava, da mu je dogodek spremenil življenje. "Vedno sem bil pozitivna oseba, ampak zdaj sem še bolj. Hvaležen sem za vsak trenutek življenja," je strnil svoje razmišljanje za BBC.