Tujina

'Bratranec je padel name, zadeli so ga. Jaz nisem čutil, da bi me, nič ni bolelo'

Ljubljana, 10. 07. 2019 17.39 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 10 min
Avtor
Karmelina Husejnović
Komentarji
648

Mevludin Orić je priča genocida v Srebrenici. Leta 1995 je po čudežu preživel streljanje iz orožja srbske vojske in postal živi dokaz za grozote, ki so se dogajale tistega vročega julija. Njegova zgodba je zgodba o smrti, preživetju in notranji moči, da kljub vsakodnevnim nočnim moram najde razlog za to, da vsako jutro vstane. 

Mevludina so s številnimi drugimi moškimi 11. julija 1995 odpeljali na travnik. Potem se je začelo streljanje, ki ga je čudežno preživel.
Mevludina so s številnimi drugimi moškimi 11. julija 1995 odpeljali na travnik. Potem se je začelo streljanje, ki ga je čudežno preživel. FOTO: Damjan Žibert

Svojo zgodbo je Mevludin Orić povedal že neštetokrat. Tudi trikrat v Haagu, na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je pričal tudi po več dni zapored. Pa številnim domačim in tujim novinarjem. Kaj je preživel, čemu je bil priča, je najbrž povedal že okoli 50-krat. A kljub temu, da vsakič znova ob pripovedovanju podoživlja tiste najbolj temačne trenutke svojega življenja, pravi: "Lažje mi je, ko o tem govorim. Lažje mi je, da ljudje za to izvedo, da se ne pozabi ... Ker vendarle je to genocid." 

Ko je Srebrenica 11. julija padla, je zaradi slabe slutnje o tem, kaj sledi, skupaj s 13 drugimi neoboroženimi dečki in moškimi naslednje jutro zapustil Srebrenico. Ko so prispeli do Konjević polja, so jih pripadniki srbske vojske prestregli in ujeli. Od tod so jih s še drugimi ujetniki z avtobusi prepeljali v Bratunac, kjer so prespali. Nato pa so jih naslednji dan vkrcali na avtobuse in jim dejali, da jih peljejo v Kladanj na izmenjavo ujetnikov z vojsko BiH. "Ko smo se odpravili na izmenjavo, nas je bilo za pet avtobusov in štiri tovornjake. Očitno so čez noč prijeli še več ljudi," se spominja. 

Med srbskimi vojaki, ki so jih vkrcali na avtobuse, je prepoznal enega iz sosednje vasi. "Tudi on je prepoznal mene, ampak ni povedal, da se pišem Orić. Če bi to povedal na glas, bi me takoj ubili," je dejal. Isti priimek namreč nosi nekdanji poveljnik vojske BiH Naser Orić, ki je bil na čelu srebreniškega odpora proti srbskim silam. 

Pot na strelišče in čudežno preživetje

Sredi poti jim je kmalu postalo jasno, da ne gredo proti Kladnju, ampak v nasprotno smer – proti Zvorniku. "Mislil sem si: ali nas bodo ubili ali pa nas bodo res izmenjali," pravi Orić. Nekje pri Zvorniku so jih spravili v šolsko telovadnico in jim naročili, da se morajo usesti na tla. Dvorano so napolnili do zadnjega kotička, tako da so moški že skoraj sedeli eden na drugemu. "V 40 minutah ali eni uri je bila dvorana nabito polna. Po moji oceni je bilo tam okoli 2000 ljudi. Bili so starci, otroci, moški vseh generacij – od 14 do 85 let," pravi Mevludin, ki je bil takrat star 25 let. 

Tam so sedeli in čakali, nato pa je v telovadnico prišel general Ratko Mladić. "Prišel je, se razgledoval po dvorani, malo se je smejal in se pogovarjal s svojimi četniki. Ni se zadržal dolgo, morda dve, tri minute. Ne vem točno, ampak ni bilo niti pet minut. Ko je odšel, so nam rekli, da nas bodo odpeljali v taborišče Batković in da naj gremo eden za drugim ven skozi vrata, sede. Od tam pa so nas nalagali na tovornjak," se spominja. Ko so jim čez oči dali preveze in ko so se tovornjaki vračali prazni čez par minut, mu je postalo jasno, da jih ne peljejo v taborišče, saj je bilo do tja približno ura vožnje.

Ko se je Mevludin pojavil v Tuzli, je njegova družina mislila, da vidi duha, saj so jim rekli, da je umrl med streljanjem.
Ko se je Mevludin pojavil v Tuzli, je njegova družina mislila, da vidi duha, saj so jim rekli, da je umrl med streljanjem. FOTO: Damjan Žibert

"Prišel sem na vrsto v šesti turi. S tovornjakom so nas pripeljali na neko livado in nam dejali: 'Dol, dol! Postavite se v vrsto, postrojite se!' Nismo videli, ali smo se postavili prav, saj smo imeli zavezane oči. Postavili smo se nekako po občutku, svojega bratranca sem prijel za roko. Rekel je: 'Postrelili nas bodo.' Pomiril sem ga, da ne bodo. In takoj, ko sem to rekel, so začeli streljati," pove 49-letnik in nato nekaj sekund molči.  

Ko se zbere, nadaljuje s pripovedovanjem. Pove, da je od šoka, ko je zaslišal strele, padel na tla, skupaj z drugimi v vrsti. Ni vedel, ali so ga zadeli ali ne, kri v žilah mu je zaledenela, ni se mogel premakniti. "Bratranec je padel name, zadeli so ga. Jaz nisem čutil, da bi me ustrelili, nič me ni bolelo. Ampak lahko bi me še petkrat zadeli, če bi mi bilo namenjeno," pravi. 

Ko se je zavedel, da je preživel in da ni ranjen, se je odločil, da se pretvarja, da je mrtev. "Tovornjaki so kar naprej vozili nove ljudi. Slišal sem, da je eden skušal zbežati, a so ga ubili. Enemu pa je uspelo, preskočil je železniške tire in zbežal s kraja. Takrat so vojakom naročili, naj gredo še enkrat nad trupla in vsakega ustrelijo v glavo. In tako so še enkrat streljali enega za drugim. Mene so znova zgrešili. Streljal je v mojega bratranca, streljal v moškega na drugi strani in se odpravil naprej." 

Beg z morišča

Čeprav so ga naboji po čudežu zaobšli, je Orić še vedno mislil, da se bliža tudi njegov konec. Takrat je lahko razmišljal le o svoji družini. "Razmišljal sem, kaj se dogaja z mojo ženo in otroki v Potočarjih. Kaj se dogaja z mojimi sorodniki v Potočarjih? Ali bo kdo od njih preživel? Imel sem že dve hčerki, tretji otrok pa je bil na poti – žena je bila noseča. Bal sem se, da jih bodo ubili. Če so tako delali z nami, bodo zagotovo pobili tudi vse v Potočarjih. Molil sem, da vsaj oni ostanejo živi. K sreči so." Potem ko so vojaki ponovno streljali trupla, je od strahu izgubil zavest in se ničesar več ne spomni. 

Sistematično streljanje se je dogajalo ves dan. K zavesti je prišel šele zvečer. Spominja se, da je padal dež. Srbski vojaki pa so še naprej na morišče dovažali ljudi in jih streljali. Odstranil si je prevezo z oči in videl, da še vedno ne more pobegniti, saj so teren razsvetlili z lučmi. Po polnoči, ko se je že precej shladilo, so končali, ugasnili luči in odšli, pripoveduje. Takrat je vstal in v bližini morišča našel Hurema, še enega, ki je uspel ubežati smrti. "Še dva sta bila živa, a sta bila hudo ranjena. Skušala sva jima pomagati, a jima nikakor nisva mogla. Še sama sva komaj lahko hodila, bila sva žejna in lačna."

Odpravila sta se v gozd, s ciljem, da prideta do ozemlja, ki je bilo pod nadzorom bosanske vojske. Toda, ker nista vedela, kje sta, sta se nekaj časa vrtela v krogu. K sreči sta v gozdu našla potok, kjer sta se lahko odžejala, a že po parih kilometrih sta bila spet žejna in sta se nekajkrat vrnila do potoka. Nato sta prišla do znanega kraja, po katerem sta se lahko orientirala. 

Devet dni prebijanja po gozdovih brez hrane in vode

Naslednji dan sta Mevludin in Hurem v gozdu našla še enega civilista Smajla, ki je uspel zbežati pred streljanjem, saj je bil na skrajnem robu postroja. Devet dni so neprestano hodili, brez hrane in brez vode, saj niso imeli nobene steklenice, v katero bi si jo lahko natočili. Edina hrana, ki so jo v tem času pojedli, so bile gobe, ki so jih našli v gozdu. Smajl je v žepih pobitih mož našel vžigalnik in nekaj tobaka, v gozdu so v zapuščeni jakni našli še zavojček soli. "Šli smo do potoka, zakurili ogenj in tisti večer smo pojedli te gobe, nato pa spet nič do konca poti," pravi Orić. Gob namreč niso več našli, saj so kolone ljudi, ki so pred začetkom pokola uspele zbežati po isti poti dobesedno opustošile gozd. 

Trojica se je 21. julija uspela prebiti do Nezuka v bližini Tuzle, ki ni bil pod srbskim nadzorom. A na poti so naleteli na številne težave, med drugim so jim pripravili zasedo, naleteli so tudi na bunker. K sreči pa so vsakič uspeli zbežati in se izogniti strelom. "Imeli smo srečo, da smo se izvlekli. A nekaj tisoč, ki so jih ujeli, žal ni imelo takšne sreče." Med drugim številni njegovi sorodniki, tast, prijatelji in znanci. 

'Ko so me videli, so mislili, da vidijo duha'

Ko je prispel v Tuzlo, je takoj začel poizvedovati za svojo družino. "Najprej so mi rekli, da so v Banovićih. A jih tam nisem našel. Ena gospa mi je rekla, da jih je videla v šotorih na letališču Dubrave," pripoveduje. Tako se je odpravil tja in še danes se spominja pretresljivega srečanja s svojimi najbližjimi. "Niso verjeli, da sem preživel. Nekdo je moji materi in ženi rekel, da so me ubili, zato so mislili, da sem mrtev. Ko so me videli, so mislili, da vidijo duha."

"Najtežje je bilo, ko sem moral povedati družinam tistih, ki so bili z menoj, da so njihovi sinovi, bratje, možje ustreljeni," je dejal in dodal, da ne more pozabiti njihovih krikov in joka. 

"Bog me je pustil pri življenju zato, da povem, kaj se je zgodilo," je prepričan Mevludin.
"Bog me je pustil pri življenju zato, da povem, kaj se je zgodilo," je prepričan Mevludin. FOTO: Damjan Žibert

Prvi novinar, ki se je odpravil preverit njegovo zgodbo

Tudi potem ko je uspel zbežati v Tuzlo, se je Orić bal za svoje življenje. Vedel je, da je eden redkih, ki so videli, kaj točno se je zgodilo 11. julija v Srebrenici. "Ko sem ameriškemu novinarju Davidu Rohdeju narisal in razložil, kje se nahaja množično grobišče, je vzel to skico, odšel tja in našel grobišče. Vendar so ga četniki prijeli in ga za 24 ur postavili pred steno. Niso mu dali vode in hrane, od njega pa so zahtevali, da jim pove ime preživelega, ki mu je razkril kraj zločina. Novinar ni spregovoril, posnetke grobišča pa je uspel skriti v spodnje hlače," pravi Orić.  

Novinarja so po več dneh, po posredovanju ameriškega predsednika Billa Clintona, izpustili. Njegovi posnetki pa so bili eden ključnih dokazov za poboje in prikrivanje grobišč. Za svoje poročanje o pobojih pa je prejel celo Pulitzerjevo nagrado.

'Ne mine noč, da se mi pred spanjem ne odvrtijo dogodki'

Danes se Mevludin v Srebrenico vrača samo, kadar mora urejati kakšne dokumente, na pogrebe in obletnico genocida. Hiša, v kateri je nekoč živel z družino, je bila med vojno povsem uničena. "Na štirih vogalih so jo minirali," pravi. V domači Srebrenici si več ne predstavlja svojega življenja. "To bi me ubilo, še posebej Potočarji. Ne bi mogel vsak dan gledati tiste grobove, na drugi strani pa zločince, ki se sprehajajo po mestu, kot da se ni nič zgodilo," pravi. 

"Ne mine noč, da se mi pred spanjem ne odvrtijo dogodki in se sprašujem, kaj se je zgodilo in zakaj. Zakaj je moralo biti tako? So res morali pomreti vsi," pravi Orić. Julij mu je vse od tistega leta najtežji mesec. "Najhuje od vsega je, ko se približa 11. julij. Vsako leto mi je težje, ko se odpravim v Potočarje. Komaj zdržim, stiska me v prsih, začne me dušiti. Predlani sem padel v nezavest. Ko sem prišel k sebi, so me spravili v avtomobil in odpeljali stran. Po vsakem obisku Potočarjev si še teden dni ne opomorem. Takrat so noči najhujše." Sprašuje se, kako lahko spijo tisti, ki so streljali na nedolžne ljudi. 

Preberite tudi zgodbo enega od tistih, ki so se pred 24 leti do varnega območja prebijali v tako imenovanem "maršu smrti". Suljo Čakanović se je po vojni vrnil v domači kraj. To je moje maščevanje, pravi.

Ko ga vprašamo, kako je po vsem, kar je doživel, ostal priseben, v smehu odgovori: "Kdo pravi, da sem. Ljudje sicer pravijo, da sem. A nisem prepričan." V istem hipu pa doda: "Moral sem se dvigniti. Nisem se prepustil temačnemu razmišljanju, bolj sem razmišljal o tem, kako bom preživel otroke, kako jim bom omogočil dom, kako preživeti. Če ne bi imel družine, bi bilo zagotovo drugače," pravi Orić, ki je kritičen do stanja v svoji državi, kjer se še naprej vzdržuje nacionalna in verska nestrpnost, ljudi pa pesti visoka stopnja brezposelnosti in revščine. 

V begunskem centru v Tuzli je živel do sredine 1996, nato pa se je z družino preselil v Ilijaš pri Sarajevu, kjer živi še danes. Tam je s pomočjo ameriških donacij zgradil hišo. "O meni so prebirali v časopisih in se zanimali zame in mojo družino. V Bosni so me iskali skoraj dva tedna in ko so me našli, so mi ponudili, da mi zgradijo hišo," je pojasnil. 

V vsem tem času pa od lastne države ni bil deležen nikakršne podpore, niti psihološke, pravi. "Bil pa sem mesec dni na nevropsihiatriji. Takrat morda nisem bil normalen," ironično pove. Deset let po vojni je namreč doživel nekakšen psihološki zlom. "Sprehajal sem se po Ilijašu in v obrazih mimoidočih sem kar naenkrat videl obraze četnikov, ki so nas takrat strpali v športno dvorano. Kamor koli sem se obrnil, sem jih videl. Pri sebi sem imel nož. Odšel sem do policijske postaje, predal nož in rekel, da naj me spravijo v bolnišnico, sicer bom nekoga ubil. Policija me je samovoljno odpeljala v bolnišnico," pravi. Še danes se sprašuje, zakaj je ravno on uspel preživeti. A prav zato, ker je, se čuti dolžnega, da o tem govori. Pa čeprav pripoveduje vedno isto zgodbo. 

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

KOMENTARJI (648)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

OlalaKokoĐambo
12. 07. 2019 13.46
+11
se enkrat.in zadnjic..Srebrenica je izdana in zrtvovana...To je plansko narejeno..zal...To dobro vedo tudi Srbi Muslimani( Bosnjaki)
nedelja30
12. 07. 2019 11.30
+0
To je vse zakuhala politika ne dožni narod gino vse tri strani so bili ubiti zaradi gnjile politike naj povejo koliko je bilo pobitih ostalih v Bosni so se vsi razumeli noben nobeneg ni grdo gledo vsi so skupaj delali vem da še zdaj imajo dobre odnose eni zdrugim gnjila polititika skregala nedolžne ljudi koliko vem nobeden sosed se nikoli ni krego dobro poznan to situacijo upam da me nebo te zbrisali potem bom videla da samo ste na eni strani vsi vas gledamo potem bi mi tudi mrala vas izločiti iz našega programa dovol imam tega brisanja.
yaxscdvf
12. 07. 2019 13.14
+1
Kaj ko bi ti vložila malce več truda okoli slovenskega jezika? Ali pa govori srbohrvaško, ker tale spakedranka, ki jo eni počnete iz našega slovenskega jezika, je za kozlat.
yaxscdvf
12. 07. 2019 13.36
+1
In pa še neki; take tvoja klobasa je zložena iz vsaj ene petih stavkov zato ti predlagam, da začneš uporabljati ločila in velike začetnica, da bo bralec lažje razumel napisano.
nedelja30
14. 07. 2019 11.19
+0
tvoj problem če razumeš al ne mi je vseeno uživaj v svoji domišljiji
riss
12. 07. 2019 10.26
+0
Na koncu je bila cenzura in sem morsl omiliti trditev pa je malo cudno ispadlo. Dobri ljudje boste razumeli.
riss
12. 07. 2019 10.22
+5
Ve se kdo so najvecji klavci na podrocju bivse juge. Nekateri Slovenci, pravzaprav slovencki pa povzdigujejo ta narod v bogove in mnozicno "rinejo" v BG. V resnici pa, dokler ne priznajo tega sami in se najmanj opravicijo za genocid, potem to velja za celotni narod in ne samo za horde, ki so samo izvrsile, kar jim je bilo zaukazano v imenu "Velike Srbije". Tudi pri nas levicarji (komunisti) nikoli se niso resnicno pokesali za grozodejstva, ki so jih storili nad lastnim narodom. Pac boljsevizem bodisi ruski, srbski, ali slovenski od "neclovestva".
Perrun
12. 07. 2019 11.01
+11
kaj ma to zdaj veze če gredo slovenci v beograd na počitnice???! ti si res tu pomešal veliko stvari. pa vsaka idelogija je nevarna. tudi nacizem, fašizem in katolicizem je terjal na milijone življenj. tko da daj že prerasti te delitve leve-desne, komunisti-klerofašisti, se ti ne zdi da so te sam ujeli v neko pumpanje.
Uporabnik438601
12. 07. 2019 09.15
+5
Neverjetna cenzura na 24ur. Vse komentare mi pobrisali. Upam saj da tega ne bodo.
Uporabnik438601
12. 07. 2019 09.09
-1
Nebi bilo slabo da se spomnejo 3500 Srbov (civilistov po selih), ki so predhodno ubiti v okolnih selih Srebrenice. Ah, da oni vse krivi pa kaj ima veze....smo ih že pozabili.
Face
12. 07. 2019 13.17
+0
Zakaj vsi takoj ko vam ni da priznate resnico o nekom nečem opravičujete dejanja ...sej so oni tudi nas . Kdo pa je reku da je kdo koga pozabil .Osebno krivim največ mednarodno zaščito ki je lahko pa ni preperčila pokola ampak se odmaknila ..vse se je to že vnaprej režiseralo kako pa kdaj ...osebno mi je žal vsakogar ki je ubit ne glede da nacionalno pripadnost in vsi tisti ki so krivi bi moral odgovarjat. Žalostno to da živimo v 21 stoletju in še vedno nerazumemo delovanja univerzuma . Nasilje rodi novo nasilje in ljubezen novo ljubezen ..in ne morem verjet da človek vsebuje toliko sovraštva da je sposoben ubijat . Kar je pa najbol žalostno da preidejo v tako dejanje ga je tako lahko preprečati ....
brabusednet
12. 07. 2019 09.05
-4
Posledica komunističnega enoumja in lažnem Titovem bratstvu in jedinstvu.
Perrun
12. 07. 2019 11.02
+1
ah to so neumnosti. gre za politiko Srbskega vodstva in na koncu dejstva, da so ljudje hujši od živali v pravih okoliščinah.
kranški sin, ki pije vin
12. 07. 2019 09.04
+3
saj da bi pa napisali v kakšni bedi živijo naši penzjonisti tu pa ne pa kakšen problem imamo na mejah bog ne daj pisat o nečem iz trete države ki je na našo državo zelo slabo vplivala to pa ja kar še minuta molka napravte za te trete države sj za naše državljane se to pač ne dogaja
natolcevanjenapolno
12. 07. 2019 08.47
-9
ljudje...to je propaganda in ena velika laž. dejte si pogledat kdo je v 70ih letih spisal islamsko deklaracijo in kdo je hotel da je Bosna 100 posto muslimanska in kdo je kršil ustavo in zakaj je prišlo do vojne. Muslimani so umetniki v igranju žrtev.
korintos23
12. 07. 2019 09.03
+4
natolcevanjenapolno
12. 07. 2019 12.07
+0
očitno živiš v laži. bogi si, ampak nisi ti kriv ocitno te tvoji niso imeli dovolj radi, da ti pojasnijo od kod in kaj si...
detect
12. 07. 2019 08.41
+8
nikoli ne bo sprave,nikjer,zato ker je politika .
korintos23
12. 07. 2019 09.04
+1
Nimam se jaz kaj s tabo spravljati če si mi ubil očeta ali mater.
Miran Vovk
12. 07. 2019 08.26
+32
Od vseh republik bivše države je bila Bosna in Hercegovina najbolj multikulturna oziroma narodnostno pomešana. Spomnim se javnih razgrabljanj in posnetkov po televiziji, splošno mnenje v Sloveniji pa je bilo, da bo na Hrvaškem krvavo, v Bosni oa bi tekla kri do kolen, vsekakor pa se za Bosance ne bo dobro izteklo. V tistem času sem stanoval v Novem Polju pri Ljubljani, blizu železniške postaje Moste Polje in gledal sem velike kompozicije vagonov, polnih orožja, tankov in druge vojaške mašinerije, ki so stale na stranskih tirih postaje in "čakale" na sprostitev železniškega prometa proti Zidanem Mostu. Vse kar je JNA imela velikega in težkega v zahodni Sloveniji, je šlo s temi transporti proti Hrvaški in potem naprej. Nekaj v Srbijo, nekaj pa v Bosno. Ko so prišli z vsem tem orožjem v Bosno, so jih tam ljudje sprejemali s šopki rož, na Slovenijo pa so bili jezni, češ da smo mi krivi za razpad Jugoslavije. Mi smo vedeli kako se bo končalo s tistimi šopki rož in posamezniki smo tudi opozarjali Bosance v Sloveniji, da se ne bo izšlo, naj opozorijo svoje. Vendar nam niso verjeli. Potem smo po televiziji videli, da vojska oborožuje civiliste v Bosni... V podjetju kjer sem til takrat zaposlen, je bila ena mlada Bosanka, še dvajset let ni imela. Odločila se je, da gre čez vikend plus dva dni dopusta domov k staršem. Ravno v času dogodkov v Srebrenici je bilo. Rekel sem ji in jo prepričeval naj nikar ne gre pa me ni poslušala. Mladina običajno nič ne verjame, njim se ne more nič zgoditi. Direktor je imel še mesece in mesece njeno plačo v predalu. Plača je ostala v Sloveniji, nje pa nikoli več nismo videli. Še danes me jezi, da nisem bil bolj prepričljiv, več kot pol ure sem jo prepričeval naj ne gre. Celo to možnost sem imel, da bi se direktorju zlagal da jo nujno potrebujem in naj ji prestavi dopust. Vedno mi bo žal, da tega nisem storil.
jest...
12. 07. 2019 09.08
+14
Kollerik
12. 07. 2019 09.17
+3
yonex
12. 07. 2019 09.32
+3
tornadotex
12. 07. 2019 09.48
-1
fairplayy
12. 07. 2019 07.41
+14
Kolk je človek inteligentno bitje je tudi psihopatsko toliko vojn toliko groze v roku 100 let vse dokumentirano in posneto a nikoli se nič ne naučimo pohlep želja po moči so izvirni greh
Miran Vovk
12. 07. 2019 09.33
+7
Tako to v vojnah je in bo. Najtežje pa je zmeraj civilistom. Ko se pred tebe postavi nekdo s puško, je konec človekovih pravic in si popolnoma odvisen od sreče. Lahko pa si predstavljaš kako je bilo v prejšnjem stoletju. Podnevi so ti prišli s puškami eni, ponoči pa drugi. Če si ubogal enega, si bil sumljiv drugemu. In če je nekdo dobil ukaz da te ustreli, potem te je moral ustreliti. Če se je ukazu uprl pa je bil ustreljen sam. V vojni kot civilist nimaš nobene šanse, če ubogaš ali pa ne, isto se ti piše. Popolnoma si odvisen od drugih. Eni imajo srečo in preživijo, drugi pa je nimajo. Človek v vojni ne pomeni nič.
mijavci
12. 07. 2019 07.14
+20
Zdej pa temu gospodu recite, ma pustite kar je blo je blo gremo naprej važno kako bomo naprej živeli. Tukaj se skriva tudi odgovor zakaj je potrebno razčistiti in obsoditi- kaznovati še živeče ki so odgovorni za po vojno morijo 120tisočih na slovenskih tleh. Šele potem bomo lahko šli mirno naprej.
Miran Vovk
12. 07. 2019 10.39
+5
Po moje je to misija nemogoče. Glavni akterji, mislim na tiste ki so imeli vse niti v rokah, so že umrli, vse drugo pa bi bilo znašanje nad nič krivimi potomci, ki v tistih časih niti rojeni niso bili. V Sloveniji ima vsaka hiše in vsak priimek svojo resnico in svojo pravico za vse kar je bilo storjenega. Danes imaš v Sloveniji že četrto, peto generacijo po tistih dogodkih. To morajo rešiti zgodovinarji, ampak pravi zgodovinarji na podlagi materialnih dokazov, ne pa nekih lepljenk dvomljivega izvora. Enako je z grobišči. Za vsemi so ostajala. Tudi en moj stric je izginil v tistih časih. Pa ni bil v nobeni vojski, enostavno ga je vzela noč. Nikoli nismo in nikoli ne bomo izvedeli kaj se je z njim zgodilo. Koga naj potem kaznujem, če ne vem?
Haloo
12. 07. 2019 07.07
+9
Sam se širijo
KAPIBARA
12. 07. 2019 09.06
+3
kranški sin, ki pije vin
11. 07. 2019 21.47
-32
Halo tukaj je slovenija ne srebrenica zanimajo nas slovenski problemi
Perrun
12. 07. 2019 11.03
+5
uh kako klasično slovesnko. briga me samo moj lastni vrt. ponavadi še veliko ograjo okoli njega postavimo.
Krta?a 21
11. 07. 2019 21.09
+22
Nekje na netu obstaja tudi posnetek na katerem Franjo Tudjman naroča izvajanje genocida. Samo pobrskat je treba.
toukr
11. 07. 2019 20.48
+38
veliko odgovornosti nosijo novinarji ki so razpihovali sovraštvo, na podlagi hujskaških člankov bi jim morali soditi
Koral
11. 07. 2019 20.45
+12
Kdaj bo NATO odgovarjal za genocid,ki ga vsak dan dela po svetu,ubiajnje nedolžnih.Kaj je samo v Siriji naredil,skupaj z Ameriko,kje so domovi emigrantov,vse smo jim namerno uničili,zato smo kjer smo.
SLOVENEC
11. 07. 2019 21.29
+14
Kaj bo nato odgovarjal? Komu? Nato bo odgovarjal ko bo/če bo premagan. Nič prej.
Perrun
12. 07. 2019 11.04
+1
drugače NATO v Siriji ni izvedel niti ene akcije. mal si spet pomešal vse skupaj.
SERIOUSLY01
11. 07. 2019 20.37
+34
črn madež v zgodovini srpskega naroda. ni opravičila za to nagnusno dejanje.
SLOVENEC
11. 07. 2019 19.04
-12
Zmagovalci pišejo zgodovino. Vedno je tako in zato je tudi genocid srbov nad hrvari in bošnjaki napisan takoko kot je. Resnica pa je malenkost drugačna. Srbi so se uprli zaradi represije nad njimi v njihovih domovih na hrvaškem in bosni. Seveda to ne opravičuje genocida, ga pa pojasni. Vsekakor pa je za to kriva politika. Ko se začne enkrat klanje, ga je težko ustaviti. Ogromno je če-jev. Dejstvo pa je da je za pokole kriva politika in samo politika, ker ni bila zmožna ustaviti nacionalizma ki je nastal v strahu pred tem, kaj bo ko bo jugoslavija dokoncno razpadla.
Kollerik
11. 07. 2019 19.07
+54
ja so pa bli resbogi ti srbi,.. in to tako, da se jih je cela juga bala... Malo bi te dal v kakšno jna kasarno tam leta 89, da bi ti res videl, kdo je šel koga zahebavat in zakaj
SLOVENEC
11. 07. 2019 19.07
-5
Če bi ljudje jasno vedeli kaj jih čaka v novih državah in kak bo njihov status, tega vsega ne bi bilo. V končni fazi bi lahko na miren način začrtali nove meje, nacionalne meje in pokolov sploh ne bi bilo. Če je lahko to naredilo kosovo, potem bi lahko tudi srbi. Bosna bi mirno razpadla in se priključila hrvaški in srbiji, težava so bili bošnjaki. Ampak tudi to bi lahko bilo rešljivo.
Kollerik
11. 07. 2019 19.18
+12
Hm, če bi vedeli, sigurno ne bi bilo nič od tega, to bo najbrž kar držalo.
procesoid
11. 07. 2019 19.36
+16
ampak prišlo jih je pa še vedno veliko gor za boljši kruh, pa tu vseeno blatijo vse počez
FIGEC
11. 07. 2019 19.43
+16
Vojna ni skalpel nego je meč. Kolateralne žrtve so vselej številne. Žal...
SLOVENEC
11. 07. 2019 19.44
+1
Res je da so si srbi lastili jugoslavijo in to je bil tudi del težave. Ampak to pa izhaja iz zgodovine in se ne da tako enostavno zbrisat. V glavnem zadeve so bile in so še bolj komplicirane kot se zdi.
SLOVENEC
11. 07. 2019 19.45
+4
Največ pa je kriva nasilna zdruzitev pod komunisti.
slovenc59
11. 07. 2019 20.16
+0
Koliko si star, slovenec, če ni skrivnost ??
tornadotex
11. 07. 2019 20.35
+0
SLOVENEC
11. 07. 2019 21.27
+0
Koliko sem star? Dovolj da sem dogajanje takrat spremljal in tudi po vojni govoril z pripadniki ene in druge strani.
Jamowie
12. 07. 2019 07.48
+3
Daj prosim preberi kaj pišeš - bosna bi mirno razpadla in se priključila srbiji ali hrvaški, težava so bili bošnjaki... Se ti zdi logično, da je v neki državi problematičen narod, po katerem ima država ime, in da bi se moral država priključiti sosednji državi. Slovenec, ti je logično, da si v Sloveniji problematičen, da bi se morala Slovenija leta 91 priključiti Hrvaški? Mislim, da ne poznaš dovolj stanja/zgodovine, da bi lahko komentiral.
Jamowie
12. 07. 2019 07.53
+15
Tako so tudi hrvati in srbi razmišljali - oboji so si lastili bosno in zaradi takšnega razmišljanja je nastal ves fu_, ti si pa po toliko letih še vedno pameten z isto logiko. Bosna je država, v kateri živijo bošnjaki, srbi, hrvati. Ni hrvaška, ni srbija. Kdor si šeli živeti na hrvaškem ali srbiji naj se preseli! Ne pa da rovari proti bosni, si želi delitve, sovraži bošnjake s katerimi ima vsak bosanski srb več skupnega kot s srbi iz srbije. Buda_e!
HoS
12. 07. 2019 08.53
+5
Grunf TNT
12. 07. 2019 09.10
-3
Bošnjako so naziv Bošnjaki vzeli v letu 1993 in to po nazivu iz Srbske narodne pesmi in knjige. Citat "kasno Srbi Bošnjaci na kosovo stižu" je eden iz knjige ... Do takrat so bili Bosanski Muslimani....
Jamowie
12. 07. 2019 09.46
+1
Ja pa kaj bi oni brez vas? Po kateri pesmi so pa američani dobili ime? Ste mogoče tudi perzijcem dali idejo za ime? BTW lepa slika. a je slikano v Srebrenici?