Kamikaza po 70 letih spregovoril o strahu, veselju in razočaranju: 'Bil sem žalosten, ker sem bil še vedno živ'

Ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne smo slišali številne zgodbe ljudi, ki so na tak ali drugačen način prestali vojne grozote. Z izstopajočo zgodbo pa sta te dni postregla preživela japonska pilota. Za razliko od večine ostalih, sta želela v vojni umreti, saj sta pripadala kamikazam. Ob obletnici sta opisala, kako sta pristala v vrstah teh pilotov, kako sta sprejela nalogo, ki je pomenila gotovo smrt in kako sta preživela.

Danes 92-letni Hisao Horijama je pri 21 letih z belega papirja razbral svojo usodo. Na listu, ki so ga predenj potisnili nadrejeni, so bile tri možnosti; da se želi prostovoljno pridružiti, da se pridruži po dolžnosti ali da zavrne kamikaze. Sredi vojne, ki jo je tisti trenutek bila Japonska, se ni obotavljal, pač pa sklenil, da bo kot član elitne skupine pilotov v imenu japonskega cesarja končal svoje življenje s strmoglavljenjem na eno od ameriških vojaških ladij.

Japonski pilot: sam cesar nas je prosil za pomoč

Bilo je konec leta 1944, Japonska pa je počasi izgubljala bitko. Po končanem izboru kandidatov za kamikaze jih je obiskal cesar Hirohito. "Prišel je na belem konju, kar je bil znak, da nas prosi za pomoč. Tedaj sta bila cesar in Japonska za nas sveta, bil sem pripravljen umreti zanj," pripoveduje Horijama. Želel se je dokazati svojemu učetu, saj je bil slab učenec v šoli. Enkrat v življenju bi tako naredil nekaj, na kar bi bil lahko njegov oče ponosen, poroča časnik The Guardian.

Do januarja leta 1945 je v samomorilskih akcijah kamikaze sodelovalo več kot 500 letal. Do konca vojne je v njihovih vrstah umrlo 3800 pilotov. "Nismo razmišljali o smrti. Bili smo naučeni zatreti čustva. Četudi smo se zavedali, da bomo umrli, smo vedeli, da bomo tako najbolje izpolnili naše poslanstvo. To je bil naš edini cilj. Vedeli smo tudi, da bodo nadrejeni besni, če se vrnemo živi," pravi.

Kot vsi ostali piloti, ki so bili pri kamikazah, je moral tudi Horijama napisati poslovilno pismo, ki bi ga nato po njegovi smrti vojska posredovala njegovi družini. "V pismu sem napisal očetu, kako žal mi je, da sem bil slab učenec. Da mi je žal, da sem med učenjem letenja razbil tri letala, in da mi je žal, da je Japonska začela izgubljati vojno. Napisal sem mu, da se želim dokazati, zato sem se javil v to enoto," pripoveduje. A mama ni bila zadovoljna. "Preden je umrla, mi je dejala, da ne bi očetu nikdar odpustila, če bi jaz umrl v samomorilskem napadu. Cesarju sem zato hvaležen, da je prekinil vojno," dodaja.

'Zamudil sem svojo priložnost'

Japonska je vse do 15. avgusta leta 1945 izvajala te napade, vse dokler ni tisti dan cesar Hirohito svojemu ljudstvu, ki je bilo v hudem šoku po napadih z atomskimi bombami, sporočil, da se predaja. "Njegovih besed zaradi šumov na radiu nisem dobro razumel, a ko sem videl ljudi okoli mene, ki so zajokali, sem vedel, da smo izgubili vojno," opisuje trenutek, ko se mu je podrl svet. "Grozno sem se počutil. Nisem se mogel več žrtvovati za državo. Vedel sem, da bodo moje kolege, ki so umrli, večno pomnili kot heroje, sam pa sem zamudil svojo priložnost. Počutil sem se, kot da sem vse pustil na cedilu," pravi.

Kamikaza Takehiko Eno trikrat vzletel, a je letalo trikrat zatajilo

Takšna je zgodba Horijame. A niso bili vsi pripadniki kamikaze tako navdušeni nad svojim poslanstvom. Da so bili občutki ob novici o sodelovanju v samomorilski akciji mešani, pripoveduje še eden od preživelih Japoncev. Danes 92-letni Takehiko Ena se dobro spominja tistega trenutka. "Čutil sem, kako mi prebledeva obraz. Z ostalimi piloti smo si ob novici, da bomo napadli, čestitali. Slavili smo, čeprav ni bilo razloga za proslavljanje," pripoveduje.

Ena je bil študent ekonomije na prestižni univerzi Waswda v Tokiju, kamikazam pa se je pridružil pri svojih 20 letih. Aprila leta 1945 so ga poslali v enoto na južnem japonskem otoku Kjušu. Bil je pilot letala, na katerem je bila pritrjena 800 kilogramov težka bomba.

V zadnji fazi bojev so Japonci uporabljali zadnja razpoložljiva sredstva, letala so bila v slabem stanju, zaradi česar jih veliko sploh ni doseglo ameriškega ladjevja. Prav mehanske napake na letalih so Eni trikrat rešile življenje.

28. aprila je letalo že pognal po vzletni stezi v Kuširi, a mu zaradi okvare ni uspelo vzleteti. V drugem poskusu je med letom zatajil motor. Zaradi težav so z bombo vred zasilno pristali v eni od vojaških baz. Dva tedna kasneje, 11. maja, je poskusil tretjič. Z njim sta bila 20-letni kopilot in 18-letni vojak, ki je skrbel za komunikacijo. Poleteli so nad Pacifik, imeli so goriva le za v eno smer. "Na prvi pogled smo to počeli za domovino. Prepričali smo sami sebe, da smo bili izbrani, da se žrtvujemo. V resnici sem želel zaščititi očeta in mater. Vsi smo bili prestrašeni," pravi Ena. Tudi pri tretjem poskusu je sredi morja zatajil motor.

Strmoglavili so v morje, a preživeli. Vsi trije so plavali do bližnjega otoka Kurošima, kjer so dva meseca in pol čakali na pomoč. Rešila jih je japonska podmornica.

Kmalu zatem je Japonska priznala poraz. Ena danes priznava, da si je oddahnil. Čeprav so izgubili, je ostal optimističen, prepričan, da to prinaša nov začetek. "Bili smo žalostni zaradi izgube številnih prijateljev, a smo hkrati pričeli razmišljati o obnovi naše prizadete države," je dejal. "Zelo sem hvaležen, da se je vojna tedaj končala. Vsi Japonci bi morali biti. Zdaj že 70 let ob ustavi, ki teži k zagotavljanju miru, živimo v miru. Naj tako ostane," je pogovor zaključil eden od zadnjih še živečih nekdanjih japonskih kamikaz.

Težke izkušnje izpovedale tudi "ženske za spremstvo"

Svoje zgodbe je ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne javnosti zaupalo tudi 47 žensk, ki so v japonskih bordelih pod prisilo nudile spolne usluge. Večinoma gre za Korejke, Kitajke in Indonezijke, ki so jih od doma odpeljali japonski vojaki. Tedaj so bila še dekleta, stara tudi manj kot 13 let.