'Pripravljajo nas na to, da bo morda ujet več let.' Putin pa nič

"Ljudje, ki živijo v ukrajinsko-ruskem konfliktu, so v izjemno težkem položaju. Potrebujejo mir, varnost in humanitarno pomoč," o situaciji pravi ameriški diplomat Kurt Volker, posebni odposlanec Bele hiše za Ukrajino. A nič od tega ni na vidiku. Ruski predsednik Vladimir Putin namreč ne popušča.

Glas, vreden štruco kruha in 10 jajc

Ljudje na vzhodu Ukrajine konfliktu, ki je iz domov pregnal 1,5 milijona ljudi in vzel več kot 3000 življenj, kljubujejo vsak po svoje. Večina skuša najti "občutek normalnosti v nenormalni situaciji".

Medtem ko par blogerjev iz tega dela države na spletu pišejo o tem, kako se Doneck, nekoč cvetoče mesto, spreminja v Pripjat – ukrajinsko mesto duhov, ki se je izpraznilo po katastrofi v Černobilu, ljudje pa so tako obupani, da so na spornih lokalnih volitvah za proruske upornike glasovali v zameno za štruco kruha, deset jajc, celo skodelico čaja ali dober evrov vredno kartico za polnjenje računa na mobilnem telefonu, drugi skušajo ne le preživeti, ampak živeti. Novinarji Euronewsa so tako na območju našli celo tečaje joge za upokojence, tečaje angleščine, tečaje uporabe računalnika in ponudbo za turiste, ki se lahko poskusijo kot pastirji ovc.

Niso redki dnevi, ko na območja na "kontaktni črti" med proruskimi uporniki in ukrajinskimi oblastmi, ni omogočen dostop niti nujni medicinski pomoči in gasilcem. Dobava vode in elektrike je pogosto prekinjena, vprašanje ogrevanja je podobno igranju loterije. Ni malo gospodinjstev, kjer je v peči že končala večina pohištva.

Domačini se še spomnijo časa, ko so na območju potekali bučni festivali, ko so kraji, kjer so danes večinoma prazne hiše, na katerih luknje in druge poškodbe jasno kažejo na to, da gre pravzaprav za vojno območje, dihali s polnimi pljuči.

Vseeno mnogi ostajajo optimistični, upajo, da se bo življenje, ko bo ukrajinsko-ruski konflikt rešen, vrnilo. V ta namen pri življenju celo ohranjajo muzeje in podobne stavbe – v upanju, da bodo imeli obiskovalci kaj videti, ko se bodo vrnili.

Čeprav je bilo na območju najhuje leta 2014 in 2015, ko so bili spopadi pogosti, varnostna situacija ostaja napeta. Redko mine teden, mesec, ko ni slišati strelov, domačine pa boli, ko gledajo stavbe, ki so jim spopadi odnesli strehe, kako propadajo. Denarja za obnovo ni. Ponekod so se najnujnejših del na zdravstvenih domovih, knjižnicah, šolah in podobnih stavbah lotili kar domačini sami. Vendar le redke v polnosti služijo svojemu namenu – številne namreč (spet) imajo streho, ne pa tudi elektrike in ogrevanja.

Putin Porošenku, ki je razglasil vojno stanje, nehal dvigovati telefon

V teoriji je precej jasno, kaj bi se moralo na območju zgoditi, da bi ljudje spet lažje živeli. "Urediti bi morali dostop za humanitarno pomoč, ljudem omogočiti, da se vrnejo domov, v polnosti uresničiti dogovor iz Minska. To pomeni, da bi bile na območju možne lokalne volitve, da bi vzhod Ukrajine dobil poseben status z lastno ustavo, a znotraj Ukrajine. Prišlo bi do amnestije za upornike, ljudje pa bi imeli možnost, da si izberejo legitimne lokalne voditelje," je Volker razložil na posebnem srečanju z novinarji, ki je s pomočjo video konference potekalo pred nekaj dnevi.

A vse to je lažje reči, kot storiti, že nekaj let ugotavlja mednarodna skupnost. Pogovori, s katerimi se išče izhod iz krize, potekajo predvsem na relaciji Ukrajina–EU–ZDA. "V Bruslju sem, da bi opravil pogovore z evropskimi partnerji, zvezo NATO, o njihovih pogledih na zadnje dogodke," je dejal Volker.

A ključni manjkajoči člen – Rusija – v debati že zdavnaj ne sodeluje več. Ruski predsednik Vladimir Putin ukrajinskemu kolegu menda niti več ne dvigne telefona.

Vsaj tako je ukrajinska stran dejala po novembrskem incidentu  v Kerški ožini, ko je Rusija zajela tri ukrajinska plovila in 24 mornarjev na njih. Šlo je za vlačilec in še dve vojaški plovili, ki so hoteli iz Črnega morja preko ožine pri Kerču vpluti v ukrajinska pristanišča v Azovskem morju.

Ukrajina se je na to odzvala z uvedno vojnega stanja. Ukrajinski predsednik Peter Porošenko je ukrep včeraj odpravil, četudi bi ga lahko še podaljšal. Menda za to, ker slabo vpliva na njegove možnosti za ponovno izvolitev na predsedniških volitvah, ki bodo marca. Incident z zajetjem mornarjev namreč še zdaleč ni rešen, ti še kar ždijo v priporu.

"Ne pozabite nas"

Najmlajši zajeti mornar Andreii Eider je pred dnevi v ujetništvu praznoval svoj 19. rojstni dan. Življenjski mejnik, ki ga je njegova družina obeležila v solzah. "Odvetniki nas pripravljajo na to, da se lahko situacija vleče celo več let. Pri tem pa ima škarje in platno v rokah Putin. On je tisti, ki jih lahko izpusti ali pa jih obdrži v ujetništvu," pravijo njegovi starši.

Da pot na svobodo ne bo trajala leta, upa sam Eider, ki je v pismu zapisal, da upa na "hitro politično rešitev". Predvsem pa, da "ljudje ne bodo pozabili nanje".

Protistrup za škodljive učinke pokojninske reforme?

Motiv za operacijo Kremlja je bil sicer jasen. Okrepiti svojo pozicijo v Azovskem morju in omejiti dostop Kijeva do ukrajinskih vzhodnih pristanišč.

"Zavezniki pravijo, da jih zadnji incidenti skrbijo," je dejal Volker. Rusija je bila po dogodkih v Kerški ožini tarča kritik Zahoda. V Kijevu so pričakovali še kakšno ostrejšo besedo, vseeno je Porošenko odpravo vojnega stanja pospremil z besedami, da "so podpora mednarodnih partnerjev in njihov pritisk na Kremelj v kombinaciji z vojnim stanjem, preprečili najhujši scenarij, ki ga je načrtovala Rusija". Ocenil je, da se je Putinu preprečilo, da bi prečkal novo rdečo črto.

Putin žuga, da bi se celo delitev cerkvenega premoženja lahko "krvavo končala"

Vladimir Putin situacijo seveda vidi drugače, predvsem v njegovi interpretaciji Rusija ni agresor.

Tudi letos je ob koncu leta odgovarjal na vprašanja novinarjev in za dogajanje v Azovskem morju pričakovano okrivil Ukrajino, ki da ji vladajo "rusofobi, ki jim ni mar za interese lastnega naroda". Dogajanje je označil ukrajinsko provokacijo, katere namen naj bi bila pred predsedniškimi volitvami pomoč Porošenku, ki ga sicer ni omenil z imenom, je pa bilo precej jasno, koga misli.

Okrcal je tudi nedavno ustanovitev samostojne ukrajinske pravoslavne cerkve, kar po njegovem služi le poglabljanju razkola med Rusi in Ukrajinci, delitev cerkvenega premoženja pa bi se po njegovem lahko krvavo končala.

Sankcije, ki (ne) delujejo

Zahod se je doslej, ko je šlo za "kaznovanje Rusije" zaradi delovanja v Ukrajini, vedno zatekel k sankcijam. Volker je prepričan, da te delujejo: "Sankcije imajo vpliv na Rusijo. S tem Rusiji pokažemo, da reagiramo in bomo reagirali na podobne akcije v prihodnosti. Prav tako je dobro, da so v Črnem morju in varnih delih Ukrajine prisotne mednarodne sile. To pošilja sporočilo, da gledamo."

A po drugi strani sankcije, ki so odnesle milijarde tako Rusiji kot tistim, ki so jih uvedli, Kremlja očitno ne ganejo dovolj, da bi se Putin vzdržal, akcij kot je bila zadnja v Kerški ožini. Številni so prav ta incident videli kot dokaz, da sankcije ne delujejo, in pojavili so se pozivi k razmisleku o novi strategiji, ko gre za pristop k odnosu z Moskvo.

EU je sankcije zaradi ruskega delovanja v Ukrajini prvič uvedla leta 2014, ko si je Putin priključil Krim in jih vsakih šest mesecev obnavlja na osnovi dejstva, da sporazum iz Minska ni implementiran. Dodaten motiv pa predstavlja tudi zastrupitev nekdanjega vohuna Sergeja Skripala v Veliki Britaniji, zdaj pa tudi incident na morju.

A v tem času ne evropske ne ameriške sankcije niso ustavile ruske invazije na Ukrajino, ne ruskih napadov na zahodne demokracije s pomočjo kibernetskih napadov ali širjenja lažnih novic. Pravzaprav za zadnji incident niso niti uporabili proruskih separatistov, ampak so ga izvedli odprto, vsem na očeh. Mnogo analitikov tudi meni, da niso bile sankcije tiste, ki so Rusijo ustavile, da pri okupaciji ukrajinskega ozemlja ne izpolni svojih bolj ambicioznih načrtov, ampak je to storila predvsem mobilizacija Ukrajincev, ki so dali Moskvi jasno vedeti, da se ne bodo vdali brez resnega boja.

Drži sicer, da sankcije vplivajo na Rusijo, po oceni Mednarodnega denarnega sklada so z ruskega BDP odnesle od 1 do 1,5 odstotka. Vendar pa to doslej še ni bilo dovolj, da bi spremenile rusko vedenje.

Analitiki tako menijo, da bi moral Zahod od "vzgojnih sankcij", ki so bile doslej ciljno usmerjene tako, da bi naj poslale sporočilo – na primer izgon diplomatov – preiti k sankcijam, ki imajo hiter in boleč ekonomski učinek, pri tem pa uporabiti tudi boljše komunikacijske strategije, ki bi zamajale samozavest Kremlja.

Dvomijo tudi v dejanski učinek sankcij proti določenim podjetjem in posameznikom. Čeprav moralno več kot upravičene, te sankcije običajno večje škode za Rusijo nimajo.

Prav tako menijo, da bi morali biti zavezniki v sankcijah bolj enotni in doslednejši – kar pa bo – glede na različen odnos članic EU do Rusije, morda vse težje. "Madžarska trenutno blokira ukrajinske odnose z zvezo NATO in to je nesrečen slučaj, še posebej, ker imamo državo, ki ve, kako je, če te napade Rusija," ocenjuje Volker. V središču spora med državama je odnos do manjšin.

Pa tudi odločenost ZDA, da pomagajo Ukrajini, ima svoje meje: "V nikogaršnjem interesu ni, da se odgovor na ruska dejanja v Ukrajini spremeni v dvostransko dinamiko med Rusijo in ZDA. Zato moramo biti pri vseh korakih dobro koordinirani z evropskimi zavezniki in partnerji," je jasen Volker.

Prebrisani Putin breme sankcij spretno prevalil na obubožane Ruse, zato ga ukrepi se ganejo

Čeprav so sankcije oslabile rusko gospodarsko rast, je doslej Kremelj izgube uspešno pokril z nekaj triki. Eden prvih je bila devalvacija rublja. To je sicer pred polomom rešilo ruske javne finance, je pa del bremena preneslo na prebivalce, saj so uvožene stvari postale precej dražje. Po drugi strani pa se prihodki Rusov niso povečali, kar na koncu pomeni, da so državljani postali revnejši. A očitno (še) ne dovolj, da bi se obrnili proti Putinu.

Putin je v svoj prid izkoristil tudi dejstvo, da je Rusija država, kjer se nič ne zgodi brez vpletenosti države, ki nadzoruje vsako poro gospodarstva. Tako je preko bančnega sistema – mimo oči Rusov – finančno podprl sankcionirana podjetja. Strokovnjaki menijo, da je v te družbe, na čelu katerih sedijo njegovi prijatelji, poslal več milijard evrov, ki so jih zbrali z višjimi davki in nižjimi vlaganji v zdravstveni sistem, infrastrukturo, izobraževanje in podobno, meni analitik Chris Miller v zapisu za ameriški Foreign Policy Research Institute.

Pri uvajanju sankcij gre vedno za vprašanje, komu bodo škodovale bolj. In čeprav imata tako Evropa kot ZDA pri uvajanju ukrepov v mislih prav to, analitiki menijo, da manevrski prostor za strožje poteze ostaja.

Najpomembnejša žogica je zato pri Rusih. Dokler bodo na lastnih plečih pripravljeni plačevati za Putinove težnje po tujih ozemljih in širjenju vpliva, tako dolgo bo Rusija lahko trmasto vztrajala pri samosvoji zunanji politiki, še dodaja Miller.

'Rusija bo popustila tistega dne, ko bodo Rusi začeli preklinjati dan, ko so začeli invazijo'

Ukrajina računa, da se bo Zahod prej ali slej odločil za strožje sankcije proti Rusiji. "Glavna nevarnost te vojne je, da nas izčrpa prej, kot bo izčrpala sovražnika. Naša edina možnost za zmago in mir je, če dosežemo, da se Rusija preda, ker se ji konflikt več ne izplača, predala pa se bo na dan, ko se bo znašla v situaciji, ko bosta tako oblast kot narod preklinjala dan, ko se je začela invazija," je za Novoye Vremya Strany ocenil znan ukrajinski pisatelj in družbeni kritik Jurij Andrukovič.

Vprašanje pa je, kako bodo ukrajinski zavezniki dosegli potrebno enotnost za kaj takšnega. Nekaj držav v Evropi že zdaj ocenjuje, da je konflikt z Rusijo škodljiv ali nepotreben. Med drugim je bolgarski predsednik ocenil, da "Evropa ne sme postati talec ukrajinske notranje politike in njenih ambicij". S čimer se strinja tudi Volker, ki pa poudarja, da ima "Ukrajina sicer zelo pisano demokracijo, kjer je na volitvah veliko kandidatov", da pa pri rusko-ukrajinskem vprašanju ne gre za to: "Tu gre za rusko agresijo na Ukrajino, pravico Ukrajine, da se brani, skuša ponovno vzpostaviti mir in preprečiti Rusiji nove agresivne poteze."

V tem kontekstu bo velik izziv, kako ustaviti ruski propagandni stroj, ki je tam s polno paro deloval, še preden se je na Zahodu udomačil koncept "ruske propagande" in širjenja lažnih novic. "Razumeti ruske nekonvencionalne bojne taktike postaja vitalnega pomena," meni ukrajinski zunanji minister Pavlo Klimkin.

Ko je proevroski del ukrajinske družbe leta 2013 upal na integracijo v EU, pot, ki je pomenila zavrnitev ruskega vpliva, kar je za Kremelj izjemno boleča in občutljiva tema, so na vzhodu Ukrajine začele nastajati napetosti, za katere ukrajinske oblasti verjamejo, da jih je v veliki meri ustvarjal ruski propagandni stroj, ki je ljudem slikal strašljivo podobo "evropske Ukrajine" in EU. 

Z enim samim ciljem – da Ukrajino oddalji od EU in vrne pod ruski vpliv. Propagandni stroj je takrat trdil, da je ruska manjšina v Ukrajini zatirana in na udaru, pokazali so celo posnetke, na katerih ukrajinska vojska strelja civiliste, kar se je kasneje izkazalo za lažno propagando.

Takrat se je vojna začela. Informacijska vojna. Ukrajina je bila prvi "laboratorij", kjer je Rusija testirala propagandne taktike, ki jih je lahko kasneje z malo prilagoditvami uporabila v drugih državah. A takrat je bila na to početje pozorna le peščica, vmes pa je težava ušla izpod nadzora. In še vedno predstavlja nevarnost – tako v rusko-ukrajinskem konfliktu kot drugod. Tudi zato, ker še vedno ni povsem jasno, kako se proti tem taktikam uspešno boriti.

Putinove sanje? Marionetna, proruska oblast

Medtem ko v Kijevu mnogi upajo, da bo novo leto državi prineslo "manj Putina", ima ta svoje načrte, po poročanju Reutersa pravi nekdanji šef ukrajinske obveščevalne službe Mikola Malomuzh.

V Ukrajini bo leto 2019 volilno leto in Putin naj bi upal, da bo to prineslo prorusko vlado, s katero bi lahko spretno upravljal iz Kremlja in bi se oddaljila od proevropskih stališč in evropske poti. Za Putina naj bi bila to rešitev, ki mu prinese ekonomsko in politično kontrolo nad Ukrajino, kar naj bi bilo zaenkrat dovolj.

Vseeno naj bi v zraku ostajala tudi možnost vojaškega posredovanja ali novih lokalnih invazij. Konca konflikta tako na obzorju še ni.