Avtor prispevka: Miha Drozg
V nekdanji republiki Sovjetske zveze, ki se je od držav socialističnega bloka osamosvojila leta 1991, je parlament dostop do interneta razglasil za temeljno človekovo pravico. Državo pa opremil z več sto točkami za brezžični javni dostop do medmrežja. Za zidovi prestolnice Talin – 800 let staro glavno mesto je pod zaščito UNESCa – se tako skriva svetovna prestolnica brezžičnega interneta, v kateri je to, kar sanjajo v Italiji in Franciji, postalo realnost.
Estonija je za članstvo v EU zaprosila leta 1995, tri leta kasneje so se začela pristopna pogajanja. Aprila lani pa je skupaj z devetimi novimi članicami in takratno 15-erico v grški prestolnici podpisala pristopno pogodbo.
Toda reforme, ki so jih začeli izvajati kmalu po osamosvojitvi, so s seboj prinesle tudi težave tranzicijskega obdobja: povečal se je prepad med bogatimi in revnimi, predele ob ruski meji pa je prizadela visoka brezposelnost, revščina in obupanost.
Tako se je tudi nekoč privilegiran ruski razred znašel na dnu socialne lestvice; to pa je še ohladilo odnose med Rusijo in Estonijo. Toda država interneta želi stržnimi reformami le nadoknaditi to, kar je izgubila v desetletjih sovjetske nadvlade, prebivalci pa upajo, da bo dokončna pridružitev 25-erici prinesla nove možnosti zaposlitve ter privabila številna nova podjetja iz zahodnih sosed.
Tehnološka izpopolnjenost pa vendarle ne bo dovolj. Estonci se zavedajo, da mora država začeti reševati tudi socialne probleme in da bodo le tako lahko privabili množice tujih podjetnikov in turistov, ki si jih močno želijo.
