Avtor prispevka: Miha Drozg
Predvsem malteški opozicijski laburisti so ob lanskem referendumu z veseljem prikazovali najbolj črnoglede raziskave javnega mnenja, po katerih je bilo več kot 60 odstotkov otočanov prepričanih, da bi z vstopom v Evropsko unijo izgubili delovna mesta in nekaj težko priborjene suverenosti. Ribič Emanuel Caruna je dejal, da jim celo Italijani svetujejo, naj se ne priključijo.
Toda vladajoča nacionalna stranka je bila prepričana, da je preživetje stičišča med Evropo in Afriko - kot mnogi označujejo otočje z le 400 tisoč prebivalci - odvisno od vstopa v Evropsko unijo.
Malteški premier Lawrence Gonzi pravi, da vstop v nekem smislu predstavlja polnoletnost mlade, neodvisne države, ki bo zdaj zavzela upravičen prostor med svojimi evropskimi partnerji in sedla za mizo s predstavniki drugih evropskih držav.
Ena najgosteje naseljenih držav, kjer na kvadratnem kilometru živi okoli 1200 prebivalcev, je sicer pridružitveni sporazum z Unijo sklenila že leta 1970, leto kasneje pa je vstopila v carinsko unijo. Leta 1996 se je takratna malteška vlada odločila, da približevanje Evropski uniji ustavi. Čez dve leti pa je vladajoča Nacionalna stranka izrazila ponovno željo po vstopu v proces širitve.
Premier Malte je mnenja, da jim bo kot majhni državi težko, toda prepričani so, da bodo uspeli. Tudi Luksemburg je majhna država, pa je ustanovna članica Evropske unije in je veliko prispevala, zato velikost ni pomembna.
Vstop države v Unijo bo to leto sovpadel tudi s 40. letnico osamosvojitve od Velike Britanije. In če je še ob osamosvojitvi polovica državljanov delala v britanskih vojaških oporiščih - preusmeritev v civilni sektor pa je povzročila veliko krizo v prvih letih neodvisnosti - danes malteško tržno gospodarstvo temelji predvsem na zunanji trgovini in turizmu. Maltežani pa so prepričani, da bo otočje tudi po uvedbi evra leta 2008 ohranilo svojo edinstveno identiteto. In da te niti Evropska unija ne bo spremenila.