V času krize se je prodaja družinskega zlata in drugih dragih kovin močno povečala praktično povsod po svetu, tudi v Italiji. Uradni zlatarji se pri naših zahodnih sosedih jezijo nad neurejeno zakonodajo pri prodaji zlata, toliko bolj pa so zadovoljni mafijci, ki tako ustvarjajo milijone evrov.
Zastavljalnice zlata so v Italiji v času krize zrasle kot gobe po dežju. A od približno 28.000 zastavljalnic je le nekaj sto tudi registriranih pri Banki Italije. ''Kriminalne združbe imajo v lasti vsaj okoli 50 odstotkov zastavljalnic. Uporabljajo izmišljene označbe, da tako za seboj ne pustijo nikakršnih sledi. Svoje posle pa opravljajo v zakotnih ulicah mest, kot je Neapelj,'' je dejal vodja službe za preprečevanje pranja denarja Ranieri Razzante.
Zlato konča v Švici
Večina zlata, ki ga prebivalci zamenjajo za gotovino, tako ali drugače – po črki zakona ali po tihotapskih poteh – konča v Švici. Uradno so lani v Švico iz Italije prodali 120 ton zlata, leta 2010 73 ton, leta 2009 pa 64 ton. Po podatkih zlatarjev je večina tega zlata prišla iz zastavljalnic.
Zaplemba zlata na mejah je v zadnjem času zrasla za kar 50 odstotkov, pravijo oblasti. Med zadnjimi primeri je prijetje očeta in hčere, ki sta skušala pretihotapiti 50 kilogramov zlata, vrednega več kot dva milijona evrov.
''Gre za cvetoč trg za kriminalne organizacije. Pretihotapljeno zlato konča na vseh koncih sveta, tudi v državah, kjer ga zamenjajo za orožje, droge oziroma kar koli želite,'' je pojasnil Razzante.
V Italiji je odstotek lastnikov zlata med najvišjimi na svetu zaradi tradicije podarjanja nakita, pa tudi zato, ker je bilo še pred desetletjem prepovedano imeti zlate palice. ''Nakit je bil edina oblika investicij, ki je bila dovoljena italijanskim družinam,'' je dejala Alessandra Pilloni iz londonske družbe za prodajo zlata. K prodaji zlata pa so zagotovo pripomogle tudi cene, ki so v zadnjem desetletju močno zrasle.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.