Nekaj kmetij, hiše, zgrajene iz opek in blata, med katerimi so prašne ceste, kakršnim so nekoč rekli kolovozi, mošeja, koča, v kateri je verska šola za fante, takoimenovana madrassa, in … to je skoraj vse.
Singesar je v odročnem kotu Afganistana, bogu za hrbtom. Kljub temu ima versko šolo. Ustanovil jo je mula Mohamed Omar v osemdesetih letih, kar je bila nenavadna poteza za človeka, ki je bil skoraj povsem brez izobrazbe in kmeta, ki mu je bila, po prezgodnji očetovi smrti, naložena velika skrb: prehraniti veliko družino. Madrassa je postala Omarjev vir zaslužka in po sodelovanju v afganistanski državljanski vojni, v kateri je bil Omar štirikrat ranjen, se je vrnil v domačo vas in svojo versko šolo slep na desno oko.
Singesar je v okrožju Maiwand v pokrajini Kandahar, ki je bila v začetku devetdesetih let pod nadzorom lokalnih vojnih baronov. Izvor moči teh izobčencev so bili orožje in plen, ki so ga prigrabili med desetletno vojno z ruskimi okupatorji in rojaki. Vaščani pripovedujejo, da so Omarja za prosili, naj jim pomaga, ko je ena od skupin izobčencev ugrabila dve vaški dekleti, jih odpeljala v svoje taborišče in tam neusmiljeno posiljevala. Omar in njegovi študenti so se oborožili in napadli izobčensko taborišče. Dekleti so osvobodili, poveljnika izobčencev pa so obesili na cev njegovega tanka, kar je postala Omarjeva priljubljena vrste eksekucije, po kateri je kasneje pogosto posegal. Leta 1994 je začel vse večkrat "pomagati" vaščanom v njihovih sporih z vojnimi baroni in postal je znan kot lokalni heroj Robin Hoodovega kova, vsaj tako piše pakistanski pisatelj Ahmed Rašid, ki je napisal zgodovino talibanskega gibanja.
"Omarjev prestiž je rasel, ker ni nikoli zahteval ne nagrade ne hvale od tistih, ki jim je pomagal. Zahteval je "samo" to, da mu sledijo pri ustvarjanju pravične islamske ureditve," piše Rašid. Množice mladih moških –študentov so prihajale v Omarjevo šolo. Njegova vse večja skupina je postala znana kot študenti – v jeziku paštu - taliban. Mula Omar izvira iz največjega afganistanskega plemena Paštun, kateremu pripada približno 60 odstotkov prebivalstva. Veliko pripadnikov Omarjevega plemena živi tudi v obmejnih krajih v Pakistanu. Ocenjujejo, da je približno 20 odstotkov pripadnikov pakistanske armade iz plemena Paštun. Omar in njegovi študenti, ter vse večji strah pred njimi v pokrajini Kandahar, so hitro padli v oko pakistanski obveščevalni službi ISI, kar je kratica za Inter-services Intelligence, ki je "posvojila" talibansko gibanje. To razmerje ga je spremenilo v vojaško silo, ki je bila leta 1996 pred vrati Kabula, potem ko je če imela nadzor nad večjim delom Afganistana. V Kabulu utrjene sile koalicije, ki jo je vodil nekdanji komunistični predsednik Nadžibulah, so se uspešno upirale talibanskim silam. Taliban ga je oblegal, vendar Kabul vseeno ni padel v njegove roke. Zato je Omar zahteval srečanje verskih voditeljev, da bi odločili, kaj storiti.
Zmerni muslimanski voditelji so se zavzemali za kompromis, Omar in njegovi nepopustljivi privrženci pa so zatrjevali, da lahko le s popolno zmago dosežejo svoj cilj, ki je postal: Afganistan očistiti brezbožne preteklosti. Omar je dosegel svoje s podporo tesne večine in mule so ga razglasile za "poveljnika vernih". Malo navzočih je lahko predvidelo Omarjevo premišljeno genialno potezo, ki mu je odločilno pomagala do novega statusa voditelja. V ključnem trenutku razprav mul si je ogrnil ogrinjalo preroka Mohameda in se postavil pred visoko poslopje, ko je opazil senco poslopja na horizontu. Igra svetlobe in sence je poskrbela za to, da je senco poslopja na horizontu zamenjala Omarjeva senca. Za fanatike na ulici je bilo to božje znamenje: prispel je vrhovni vladar, emir.
Omar naj bi bil zdaj star 42 let. Visok je, močne postave in ima gosto črno brado. Menda tudi s samo enim očesom tako pogleda, da zbuja strah. Malo ljudi lahko pogleda, ker je maloštevilnim ljudem dovoljen dostop do njega. čeprav njegove tri žene in pet otrok še vedno živijo v njegovi rojstni vasi Singesar, se Omar tam pojavi le redkokdaj. Seli se iz hiše v hišo in menda, podobno kot Saddam Hussein v Iraku, nikoli ne spi v istem kraju več kot eno noč. živel naj bi asketsko, posebej pa se boji srečanj s tujci. Prav nobenega stika nima z nemuslimani. Eden od njegovih najbližjih sodelavcev je moški, ki poskuša njegovo hrano.
Mula Omar, ki se očitno boji strupa, hoče Afganistan vrniti v prerokov čas, v zlata leta Islama, ki so bila pred 600 leti, kar mu uspeva na vseh področjih, najbolj pa s poniževalnim odnosom do žensk, katerih edina vloga je v rojevanju in skrbi za otroke. Srednjeveška vojaška strategija mu je pomagala zlomiti odpor Kabula, za katerega se je odločil po tistem, ko so verski voditelji zanj ustvarili položaj poveljnika vernih. 26. septembra 1996 je presenetil branitelje, ko so paštunske in talibanske sile nenadoma napadle z vzhoda, s katerega prej niso napadale. Temu napadu pa je sledil napad z vseh strani. Zmedeni branitelji so se morali umakniti. Tisti, ki so se lahko. Predsednik Nadžibulah, ki je bil pod varstvom ZN se ni hotel pridružiti umikajočim. Talibanski vojaki so njega in njegovega brata Šapurja Ahmadzaja našli v predsednikovem domu. Oba so najprej tepli, dokler se niso utrudili. Potem so ju zvezali, vrgli na poltovornjak in odpeljali v temačno predsedniško palačo. Tam so Nadžibulaha najprej kastrirali, potem pa ga privezali na džip in ga z njim vlekli po tleh okrog palače. Končno so ga ustrelili. Njegovega brata so mučili na podobne načine, na koncu pa ga zadušili. Oba so obesili nedaleč od predsedniške palače in sedeča ZN.
Talibansko gibanje je po osvojitvi Kabula utrdilo svoj nadzor v državi. Omar je ukazal uničenje vseh žepov odpora, ki so še obstajali. Njegovi vojaki, številni od njih plemenski primitivci, so v že okrutni taliban prinesli pravo "kulturo krvoločnosti". V arhivih ZN so strahotne podrobnosti grozodejstev in barbarskega mučenja, med katerimi je posebej srhljivo tako imenovano "dajanje iz kože" živih ljudi.
Na vrhuncu poletja leta 1998 je bila talibanska vojska pred vrati zadnjega velikega mesta, ki ga še ni zasedla – to je bilo starodavno mesto Mazar, prek katerega je vodila znamenita svilena pot v Kitajsko. Ko so vdrli v mesto, so poveljniki po radijski zvezi mulo Omarja spraševali po ukazih. Dejal jim je, da lahko dve uri pobijajo. Začel se je eden od najbolj zverinskih pokolov po drugi svetovni vojni. Ljudi so pobijali na ulicah, v domovih, vsepovsod, kjer so jih našli. Mula Omar, vodja talibana in poveljnik vernih, je svoje ljudi res povedel v srednji vek.