Prostovoljca v DSO Hrastnik: 'Na kaj takega se ne moreš pripraviti, a to je najino poslanstvo'

19-letni Žiga Ritonja in njegova 22-letna sestra Ana iz Veržeja sta letošnje poletje za razliko od njunih vrstnikov prostovoljno preživela v največjem žarišču koronavirusa pri nas, v rdeči coni doma starejših Hrastnik. Od jutra do večera sta okužene stanovalce hranila, negovala in za njih skrbela pri poletnih temperaturah v skafandrih. "Za 40 varovancev, se pravi v četrtem nadstropju, kjer smo vzpostavili rdečo cono, smo bili na celem oddelku štirje. Dejansko je bilo tako, da smo odštevali minuto od pavze do pavze," pove Ana. Žiga pa dodaja: "Dejansko čutiš kapljice znoja, kako ti po celem telesu tečejo, nekaj te srbi, žgečka, ne moreš si popraviti, ker se ne smeš ničesar dotikati, maske si niti ne moreš popraviti z vezirjem." 

Zaradi težkih delovnih razmer imata razžrte in od potu nagubane roke, odrgnjen obraz od maske in vizirja. Na takšne razmere se ne moreš pripraviti, večkrat sta se zlomila. Da ne bi okužila domačih, sta se tudi preselila, a to je njuno poslanstvo, pripovedujeta. 

"A bova zdržala ta pritisk, ali bom omedlel ali bom zdržal do naslednje pavze. Take misli ti hodijo po glavi," opisuje Žiga, ki pa se z virusom ni srečal prvič. V času epidemije je bil kar tri mesece v prvi bojni liniji v domu starejših Ljutomer, kjer je število okuženih stanovalcev doseglo 100. Tam se je s covidom okužil tudi sam: "Tisti trenutek, ko delam cel dan, sploh ne razmišljam, da bi se lahko okužil. Jaz gledam na te varovance, da rabijo pomoč in zato sva midva tukaj." 

Ob pomoči, ki jo nudita varovancem, jim morata velikokrat tudi pojasnjevati, kaj se sploh dogaja. "Zakaj ne smemo na balkon, zakaj ne smemo na sprehod, zakaj ne smemo po hodniku hodit. To je zdaj tako težko objasniti. Saj se pogovarjaš pa objasniš, ampak vseeno ne razumejo, mi pa spremljamo medije, delamo v tem, pa nam je nekako lažje. Oni nimajo ne televizije, ne radija, da bi lahko vedeli, kar koronavirus sploh je," razlaga Ana. 

Veliko sta se naučila, pravita, predvsem pa iz prve roke doživela, kaj pomanjkanje zdravstvenega kadra dejansko pomeni. "Če se človeku ne moreš posvetiti, na primer niti pri hranjenju, kam to potem pelje? Ljudje oziroma varovanci plačajo za to, na koncu pa tega niso deželni," opozarja Žiga, skupaj pa pozivata državo, naj se končno resno loti reševanja problematike v domovih za starejše.