Sestavni del oboroženega spopada, tudi iraškega, je tako imenovana psihološka vojna. Kako se kaže, kakšno "orožje" strani uporabljata v njej?
Psihološka vojna se kaže v izvajanju tako imenovanih psiholoških operacij, tako na eni kot drugi strani. Uporabljajo različne vrste orožja, Američani seveda bolj sofisticirano, imajo posebne enote, pripravljajo različne propagandne oddaje, tako v arabskem kot tudi angleškem jeziku, in skušajo na nasprotno stran – na iraške vojake in oficirje – vplivati, da se predajo.
Kaj pa iraška stran?
Iraška stran zagotovo izvaja podobne stvari, zlasti pa poskuša v vojno vplesti čim več civilistov in podobno. Vojno hočejo razširiti, v vojno vplesti zlasti Sirijo in Iran, da bi si pridobila čas za izvajanje nadaljnjih operacij.
Kateri, kakšni so njihovi poglavitni cilji?
Cilja obeh strani sta zelo enostavna: cilj Američanov je strmoglavljenje Huseina oziroma njegovo zavetje, iraška stran pa si prizadeva Huseina obdržati čim dlje na oblasti oziroma preživeti.
Se vojskujoči na to posebej pripravljajo? Imajo za to posebne strokovnjake, poseben štab?
Obe strani sta se na to posebej pripravljali. Gre za del tako imenovane psihološke strategije kot del psihologije vojne. Psihološke operacije imajo običajno tri faze: prva faza je psihološka aktivnost, druga faza je psihološko vojskovanje in tretja je psihološka operacija. Iraška stran daje poudarek predvsem gverilskemu vojskovanju, za to ima poseben štab in skušajo pridobiti čas zlasti za boje v mestu.
Je tudi psihološka vojna urejena z Ženevsko konvencijo? Kaj vse v njej je dovoljeno in kaj ne?
Psihološka vojna je predvsem vojna za obračanje dejstev, za manipuliranje. Seveda to, kar smo videli v medijih – prikazovanje posameznikov na nečloveški način, ni v skladu z ženevskimi konvencijami.
