Vladimir Putin bo Rusijo vodil še vsaj do leta 2024, ko se mu bo iztekel mandat, ki so mu ga volivci - ob odsotnosti resnih protikandidatov - znova podelili danes.
A Putinu dela ne bo manjkalo - ne na domačem, ne na zunanjem političnem področju.
Obljublja, da bo izkoreninil revščino
Putin je pred kratkim v letnem nagovoru, ki so ga mnogi videli kot enega najpomembnejših trenutkov tokratne kampanje, obljubil boj proti revščini. V državi z okoli 144 milijonov prebivalcev pod pragom revščine živi okoli 20 milijonov ljudi, kar je veliko. Vendar pa precej manj kot v času, ko je Putin začenjal svoj politični vzpon. Leta 2000 je namreč pod pragom revščine živelo 42 milijonov Rusov. Nekaj kritikov sicer Kremlju očita prirejanje statistik in pravi, da je revnih precej več ljudi.
In kaj namerava storiti Putin? Pomoč otrokom in družinam naj bi se v prihodnjem mandatu povečala za 40 odstotkov. Lažji naj bi bil dostop do stanovanj, zvišali naj bi pokojnine. V državi, kjer naj bi se bolniki z rakom odločali za samomor, ker si ne morejo privoščiti zdravil za lajšanje bolečin, bi bilo to vsekakor dobrodošlo.
Putin je tudi napovedal, da želi, da bi se Rusija do sredine prihodnjega desetletja povzpela med pet največjih svetovnih gospodarskih velesil. V tem kontekstu naj bi se tudi trudil za tehnološki preboj in krepitev demokracije.
Kritiki so se ob to že obregnili in spomnili, da je Putin dober predvsem v izkoriščanju tehnologije za obvladovanje domačega in tujega mnenja. Kremelj naj bi namreč odkril koristi spletne propagande in kar iz lastnega žepa plačeval "internetne trole", ki naj bi za od 500 do 1000 evrov mesečno po spletu širili pro-rusko propagando.
Med šibko rastjo, sankcijami in dolgovi
A eno so napovedi, drugo pa praksa. Ruska ekonomija že dlje časa krmari nekje med recesijo in skromno gospodarsko rastjo. Napovedi za letos so bile - pred novim zapletanjem v spore z Zahodom zaradi napada na nekdanjega ruskega vohuna v Veliki Britaniji, za čemer naj bi stal prav Kremelj - relativno obetavne. Celo bonitetne agencije kot je na primer Standard & Poor’s so državi namesto negativnih obetov, dale oceno "stabilno". Vrnilo se je tudi nekaj tujih investitorjev.
Vseeno razmere v Rusiji niso bleščeče. Leta 2016 je četrtina ruskih podjetij oklestila plače zaposlenih, nekatera podjetja so celo izpustila plačilo nekaj plač. Povprečna plača se je leta 2015 znižala za 9,5-odstotka, leto kasneje še za 8 odstotkov in padla pod 370 evrov. A na terenu je še huje kot kažejo številke – nekatere regije so namreč v precej slabšem položaju od državnega povprečja.
Po podatkih ruskega finančnega ministrstva je finančno stabilnih le 10 ruskih regij ali pol manj kot leta 2015. Naslednjih 30 regij životari večinoma po zaslugi državne pomoči – v samo 10 regij gre letno okoli 3 milijarde evrov. Ostale regije pa so v precejšnjih finančnih težavah.
70 ruskih regij 63 odstotkov prihodkov pošilja v državno blagajno, obdržijo lahko torej le skromnih 37 odstotkov. Država jim nato okoli 20 odstotkov tega denarja vrne v obliki subvencij in denarja za različne programe.
Kremelj je odstotek denarja, ki ga pobere regijam, v zadnjih štirih letih povečal za več kot 12 odstotkov. Ob tem pa je med finančno krizo nanje prenesel še levji delež izdatkov za socialo.
Kombinacija recesije in pritiska Moskve je tako izjemno poslabšala finančno stanje ruskih regij, agencija Standard & Poor’s pa ocenjuje, da imajo ruske regije za okoli 100 milijard dolarjev dolga.
Pritisk Moskve na finance regij že dolgo skrbi za nezadovoljstvo na terenu. Zato številne regije želijo večjo avtonomijo, so pa takšni poskusi doslej klavrno propadli. Poskus Čečenije se je končal z dvema vojnama.
Predsednik Tatarstana Rustam Minnikhanov je kremeljske apetite po denarju opisal kot neumne in nevarne, Moskvo pa opozoril, da postaja kot Stalin, ki je kmetom vzel zemljo in s prisilno kolektivizacijo pomoril na milijone ljudi. V odgovor je dobil opozorilo premierja Dmitrija Medvedjeva, naj ne prestopa svojih pooblastil.
Reformirana Rusija (brez Putina)?
Ko Putin govori o prihodnosti, tako mnogi upajo, da ima v mislih tudi kakšne primerne reforme. Številne skrbi velika odvisnost od prihodkov iz naslova nafte in zemeljskega plina. Ko so strmoglavile cene na mednarodnih trgih, svoje pa so dodale še mednarodne sankcije zaradi Ukrajine, se je rusko gospodarstvo znašlo v težavah. Ekonomija se je skrčila, srednji razred pa se je soočil s padanjem življenjskega standarda.
Se pa kljub nekaterim zahodnim predvidevanjem, Rusija ni sesula. Po svoje je dogajanje del ruske ekonomije celo okrepilo, saj se je moralo rusko gospodarstvo prilagoditi novim razmeram. Moskva je med drugim uvedla prepoved zapravljanja prihodkov, ki se v blagajno stekajo, ko je sodček nafte (158,9873 litrov) dražji od 35 evrov. Ta denar gre v sklad za dolgoročne investicije.
Prav investicije so rak rana trenutne Rusije – zadnji dve leti jih je bilo namreč izjemno malo, posledica pa je slaba konkurenčnost ruskega gospodarstva, ki se sooča s težavami kot je slaba infrastruktura, slaba avtomatizacija, slaba tehnološka opremljenost, prav tako je izziv starajoče prebivalstvo, zaradi česar je marsikje težko najti primerno delovno silo. Situacijo še dodatno potencirata birokracija in korupcija na vseh ravneh države, ki povečujeta proizvodne in druge stroške. Celo Putinovi svetovalci priznavajo, da so gospodarske reforme nujne, prav tako pokojninska reforma, ki bi olajšala življenje obubožanih ruskih upokojencev. Z modernizacijo države je povezano tudi vprašanje vlaganj v izobraževanje in zdravstvo, še dve podhranjeni veji ruske države.
Putin je obljubil oboje, a vse več Rusov pravi – po letih, ko je bila retorika bolj pomembna kot dejanja, je čas, da v ospredje, namesto besed, stopijo konkretna vizija, konkretna dejanja in konkretne spremembe. Pa tudi razprava, kaj se bo zgodilo po koncu še enega šestletnega mandata Putina. Ta naj bi se načeloma leta 2024 dokončno poslovil. A v to verjame le malo kdo. Večina meni, da bo Putin zagotovo našel kakšen način, da vajeti države obdrži v svojih rokah. Na uradnem položaju ali pa iz ozadja.
Zunanja politika, ki temelji na konfliktu
Svet je medtem oder za Vladimirja Putina, ki rad igra svojo igro, ko ga pri njej zalotijo, pa jo spretno zanika. Tako po eni strani Rusija išče sodelovanje, vendar je Putinova Rusija svojeglava država, ki je ni strah konflikta, če to pomeni, da bo dosegla svoje.
Odkar se je v ZDA na oblast zavihtel Donald Trump, je odnos med ZDA in Rusijo izjemno zanimiv. Rusija je bila obtožena, da je z vmešanajem v ameriške volitve pravzaprav ustoličila Donalda Trumpa. Bolj kot dejanska moč Vladimirja Putina, je bila sicer tukaj ob nekaj resnice o ruski propagandi, nezmožnost ameriškega demokratskega tabora, da se sooči s porazom svoje kandidatke zaradi programa, ki je izgubil stik z realnostjo številnih Američanov. Vseeno pa Putin rad igra vlogo tistega, ki Američanom občasno ponagaja. Trenutno je po mnenju analitikov odnos obeh držav ambivalenten. Četudi naj bi se torej Putin in Trump v teoriji razumela bolje kot na primer Putin in Trumpovi predhodniki, tega v praksi, vsaj navzven, ni zaznati. Po drugi strani pa odnos z nekaj razdalje obema koristi tudi politično. Tekmici za vojaško in geopolitično prevlado, napetosti med državama – še posebej Rusija – izkoriščata v domače politične namene.
Boj za prevlado na mednarodnem parketu pa kljub vzponu Kitajske ostaja. Rusiji je na primer s posredovanjem v vojni v Siriji, kjer se je jasno postavila na stran predsednika Bašarja Al Asada, uspelo okrepiti vpliv na Bližnjem vzhodu, kar je za Moskvo pomemben strateški dosežek. Rusija je tako spretno zapolnila praznino, ki so jo na Bližnjem vzhodu pustile ZDA, potem ko se je administracija Baracka Obame odločila za precejšen umik z območja.
Medtem se nadaljuje precej zapleten odnos Rusije z nekdanjimi članicami in evropskimi sateliti Sovjetske zveze. Litva, kot piše DW, ima z Rusijo vse od Ukrajinskega konflikta komaj omembe vreden odnos, 65 odstotkov prebivalcev te države meni, da je Rusija sovražni sosed, skoraj petina pa je prepričanih, da je Rusija povsem zmožna vkorakati v njihovo državo in jo zasesti. Zato ni presenetljivo, da je bila večina zadovoljna, ko je Nato v državo namestil okoli 1000 vojakov. Nekdanje članice Sovjetske zveze se skušajo od Rusije večinoma čim bolj distancirati tudi, ko gre za gospodarstvo in energetiko.
Medtem ko so ruski odnosi s številnimi nekdanjimi evropskimi zaveznicami ohlajeni zaradi ukrajinskega konflikta, pa na primer cveti odnos med Rusijo in Srbijo. Nekaj po zaslugi osebnega prijateljstva med predsednikoma Putinom in Aleksandrom Vučićem, v veliki meri pa, ker tako koristi ruski geopolitični strategiji.
Evropska unija in Rusija sta odnose zaostrili predvsem zaradi Ukrajine, kar je vodilo v uvedbo sankcij, ki so vplivale tudi na evropsko gospodarstvo. Okoli 40 odstotkov izgub iz tega naslova je utrpela Nemčija, ki pa ostaja na stališču, da je bila priključitev Krima neprejemljiva.
Nekaj hude krvi pa je med Berlinom in Moskvo zavrelo tudi zaradi napada ruskih, domnevno z vlado povezanih hekerjev, na informacijski sistem nemške vlade. Kanclerka Angela Merkel pa je ruski propagandni stroj opozorila, da naj se ne skuša igrati z nemškimi volitvami. Ruski spletni troli naj namreč ne bi bili omejeni le na širjenje propagande v ZDA in Rusiji, ampak tudi v Evropi, med drugim naj bi vplivali na brexit.
Prav tako je Nemčija ob Franciji tista država, ki je podprla Veliko Britanijo, ko je ta Rusijo obtožila, da stoji za zastrupitvijo dvojnega agenta in njegove hčerke. Rusi so sicer Britance sicer opomnili, da za to nimajo nobenih konkretnih dokazov. Je pa veliko posrednih dokazov, žogico vračajo iz držav, kjer so prepričani, da lahko za napadom stoji le Putinov režim.
Naveza s Kitajsko, zahod pa brez odgovora na avtokrate
Ko so se odnosi z Evropo ohladili, se je Rusija še bolj obrnila h Kitajski, s katero sicer delita tudi avtoritaren način vodenja države, "hitro in učinkovito" obračunavanje s političnimi nasprotniki, za obe je značilna robustna, agresivna zunanja politika. Prav tako v Varnostnem svetu ZN običajno zagovarjata podobne pozicije, na primer ko gre za reševanje konflikta v Siriji. Državi sta tudi izvedli nekaj skupnih vojaških vaj.
Rusija se na mednarodnem parketu obnaša preveč svojeglavo in to že dolgo, je te dni situacijo ocenil generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg in med to prištel vse od priključitve Krima do zastrupitve agenta z živčnim strupom na ozemlju članice Nata. A dlje od tega, da je Rusija s tem kršila vrsto mednarodnih norm in sporazumov, ni šel. Hladne vojne, ki že dolgo lomasti nekje v ozadju, ni nihče ne želi v polnem razmahu. Tudi zato, ker Zahod še ni našel recepta, kako se učinkovito spoprijeti z avtokrati kot sta na primer ruski ali kitajski predsednik.
KOMENTARJI (51)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.