'Rada bi že enkrat začutila, da sem spet svobodna!'

Sprva ni hotela stopiti pred kamero, kajti že ob sojenju je bila deležna številnih grdih kritik, ki so njeno stisko in tudi stisko tedanjega partnerja, ki ga je z nožem zabodla, samo še poglabljale. Da je šlo zares za impulzivno dejanje ob prepiru, je ugotovil tudi izvedenec psihiatrične stroke, ki je ocenil, da je dejanje storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. 

"Namen lastne rehabilitacije na prostosti je, da si aktiven, dejaven in spet koristen družbi ter seveda ponovna socializacija. V resnici pa ti ravno družba zaradi stigme in zahtev po potrdilu o nekaznovanosti to onemogoča! Tvoja kazen je prestajanje zaporne kazni v zaporu, kar so težke zadeve, po prestani kazni pa naj bi bil spet svoboden človek z odprtimi možnostmi. Realnost  zaradi dejanskega stanja in sistema pa je takšna, da se počutiš, kot da si še vedno in boš kaznovan do konca življenja," je povedala Maja Zajec, ki je iz zapora prišla pred dvema letoma.

Sama je imela srečo, da jo je odprtih rok pričakala družina, sprejeli so jo toplo, marsikdo pa nima kam iti, zato se ne čudi, da številni pristanejo spet v zaporu. "Tisti dan, ko greš ven, se veseliš, ampak večji del pa je strahu, kaj te zunaj čaka. Težko življenje je, ko zapustiš zapor, sploh za ljudi, ki recimo nimajo svojcev, prijateljev. Ko se enkrat vrata zapora za tabo zaprejo, kam boš šel? Nimaš bivališča, nimaš sredstev, zato je tudi toliko povratništva, ker verjetno bodo spet kakšne kraje ..." je opisala. Velika težava je po zaporu najti službo, saj delodajalci, tudi v zasebnem sektorju, vse pogosteje zahtevajo potrdilo o nekaznovanosti, ki ga pa obsojenci, razumljivo, nimajo. 

In to je začaran krog za marsikoga, ki se znajde na drugi strani zakona. Tudi zaradi tega se je Maja Zajec odločila spregovoriti za oddajo Svet na Kanalu A, da bi ljudje razumeli, kaj doživljajo in kako živijo obsojenci, ko enkrat kazen odslužijo. A zaveda se, da bo tudi zaradi svojega nastopa pred kamero lahko deležna neprijaznih, škodoželjnih opazk ljudi, ki je sploh ne poznajo. "Ne jemljem si več tako k srcu teh komentarjev, nanje sem bolj pripravljena. Prvi komentar, ki ga slišim v glavi, zdaj, ko se pogovarjava, je: škoda, ker nisi še naprej noter, kaj pa sploh delaš zunaj, nekomu boš spet to naredila ... Tudi zaradi tega doslej nisem rada govorila o tem, kaj se mi je zgodilo. Razmišljala sem, kaj si ljudje mislijo o meni, da me vidijo kot morilko in da se me bojijo," je iskreno povedala. Zaradi tega je tudi doživljala čustvene stiske, tesnobe, napade panike, kajti v zaporu si pred tem bolj varen kot zunaj. V zaporu sistem poskrbi, da imaš kaj početi. Sama je delala vsak dan v papirni galanteriji, že ko je bila v priporu. Hodila je v fitnes, na razna predavanja,  sodelovala v različnih aktivnostih. 

"Zunaj si pa naenkrat sam in si moraš vse urediti sam. Za ljudi, ki so dlje časa v zaporu in tako tudi dlje časa od pravega življenja, je velik izziv znova postati aktiven del družbe. Tudi zame je tako," je dodala. 

Zdaj si išče delo, pripravljena je biti tudi prostovoljka v kakšni organizaciji, da bi se le spravila v pogon. Srečanje z našo novinarsko ekipo v mestu ji je sprva predstavljalo stisko, nekoliko v strahu je prišla na dogovorjeno lokacijo v center Ljubljane, kjer je v lepem jesenskem dnevu mrgolelo ljudi.  A po določenem času, ki sva ga preživeli skupaj, poleg sta bila še snemalec in asistent, se je sprostila, postala zelo komunikativna in tudi kakšna šala je padla. Odkrito in brez olepševanj je pred kamero povedala svojo zgodbo in delila svoje želje za prihodnost, ki niso velike. In so uresničljive.