Raziskava z naslovom Projekt državljanskih svoboščin je zajela 185 šolskih okrožij v ZDA z več kot 25.000 šolarji, z njo pa so merili tako imenovani indeks izpostavljenosti drugim rasam od leta 1986 do 2000. Med okrožji, ki so bila zajeta v raziskavo, je le v šestih prišlo do večjega mešanja med rasami, v vseh ostalih pa se je segregacija povečala oziroma je ostala na isti ravni. V 53 območjih se je krepko povečala bela "izolacija", kar pomeni, da je naraščalo število belih šolarjev na škodo manjšin. Raziskava je skratka ugotovila, da "črne" šole postajajo vse bolj "črne", "bele" pa vse bolj "bele". Do najobčutnejšega povečanja segregacije je prišlo v šolskem okrožju Clayton v zvezni državi Georgia, kjer je bilo leta 1986 še 68,7 odstotkov belih šolarjev, leta 2000 pa le še 23,1 odstotka.
Potem ko je zvezna vlada konec 60. let prejšnjega stoletja prisilila južne zvezne države, da so sprejele šolsko desegregacijo in tudi temnopoltim otrokom omogočile izobrazbo na ravni, ki so jo imeli beli otroci, pa je po ugotovitvah študije znova vse manj rasno raznolikih šol. Do najbolj opazne segregacije prihaja na jugu ZDA, kjer se zamisel desegregacije nikoli ni dokončno prijela in je bila sploh vsiljena od Washingtona, ki je moral pred skoraj pol stoletja na jug pošiljati vojake za zaščito temnopoltih otrok, vpisanih v šole, ki so jih dotlej obiskovali beli otroci.
Poročilo strokovnjakov s Harvarda priporoča povečanje prizadevanj za desegregacijo, tako da bi združili šolska okrožja v predmestjih in mestih, vendar se večina Američanov na taka priporočila požvižga. V zadnjih letih so bile vložene številne tožbe, ki so uspešno razrahljale določila zakonov o desegregaciji. Rasizem je v ZDA sicer še vedno navzoč, vendar ni odločilen dejavnik za to, kam bodo starši poslali otroke v šolo. Za večino je na prvem mestu denar, potem pa kakovost izobraževanja. Kot pred desegregacijo pa tudi danes velja, da imajo beli otroci boljše šole, ker imajo njihovi starši več denarja od staršev temnopoltih otrok.
