Vsaj štiri leta je, po ocenah strokovnajkov, potekala kriza v Argentini. Najnovejši neredi v večjih argentinskih mestih so izbruhnili komaj deset let zatem, ko se je argentinska vlada izvlekla iz prejšnje finančne krize. Leta 1991 je uvedla tako imenovani valutni odbor. Argentinsko denarno enoto peso je vezala na ameriški dolar v razmerju ena proti ena. Odločitev se je zdela tedaj modra, saj je Argentina dosegala ugodne gospodarske rezultate. Ko sta se leta 1997 zrušila azijski in ruski trg, dolar pa je postajal vse močnejši, je bilo pravljice konec.
Po besedah Mojmirja Mraka so v državi naraščali proračunski odhodki, ki so se odražali na zunanje ekonomskem področju, in sicer v naraščanju plačilno bilančnega primanjkljaja. Slednjega pa je država financirala z zadolževanjem v tujini. Mednarodna finančna javnost je pozorno spremljala argentinsko situacijo skozi vse leto. Spomladi je Argentina, pod pokroviteljstvom Mednarodnega denarnega sklada, začela relativno uspešno izvajati program zmanjševanja proračunskega dolga. Vendar je Sklad v začetku tega meseca ugotovil, da je vlada naredila premalo, in ji zato ni odobril drugega dela posojila. Mrak pravi, da je bil to znak drugim upnikom, da Argentina ne izvaja tistega, kar se je obvezala.
Možni vzvodi reševanja krize so: devalvacija pesa, opustitev valutnega odbora in zvišanje obrestnih mer. Argentina bo poleg tega morala sodelovati z Mednarodnim denarnim skladom. Ta bo, podobno kot spomladi, predlagal nov program reševanja krize in ga podprl s finančnimi sredstvi. Vendar pa znesek, po Mrakovem mnenju, ne bo dovolj visok. Zato bo Mednarodni denarni sklad predlagal tudi drugim upnikom vključitev v financiranje.
Nato pa ostanejo samo dve možnosti: ali upniki program podprejo in pomagajo Argentini poplačati dolgove v naslednjih nekaj letih, ali pa ji pomoč odtegnejo in povzročijo njen bankrot.
