Rešil jih je kanibalizem

17. oktobra je 33 prebivalcev obubožane Dominikanske republike v majhnem lesenem čolnu odplulo proti Portoriku. Upali so, da bodo v Združenih državah, katerih del je omenjeno otočje, zaživeli lepše življenje. V resnici je bil to začetek nočne more.

Že po dobrem dnevu plovbe se je ustavil prvi motor. Med potniki se je vnel prepir, nekateri bi se vrnili, drugi so želeli nadaljevati pot. Kapitan, ki se je bal policije, niti pomislil ni, da bi čoln obrnil proti domačemu otoku. Kmalu pa je odpovedal še drugi motor, potniki so bili na milost in nemilost prepuščeni samim sebi.

Hrane niso imeli, žejni so lovili dežne kaplje in celo pili morsko vodo. Po šestih dneh je najšibkejši med njimi umrl, isto noč je izginil kapitan. Ne vemo, ali ga je kdo porinil v vodo ali je preprosto odplaval po pomoč, je dejal eden od peščice rešenih.

Potniki so eden za drugim umirali, preživeli so njihova trupla metali čez krov. Minila sta dva tedna, v morju je izginilo že 27. truplo, ko se je Gregoriu Marii Marzanu utrnila grozljiva, a odrešilna ideja. S seboj je imel nož. Ko je umrl nalsednji sopotnik, ga je prijel v roke in z njegovega telea odrezal košček mesa. Drugi so mu sledili.

Le dan pozneje, v soboto, so dočakali rešitev – našla jih je ameriška obalna straža. Pet izmučenih potnikov so odpeljali v bolnišnico v Santo Domingo, prestolnico države, ki so jo želeli zapustiti. Med preživelimi so bili Gregorio Maria, njegov mlajši brat Saulo, neka ženska ter oče in sin. Ženska je že v nedeljo umrla, ostali štirje naj bi popolnoma okrevali.

Edina rešitev

Dominikansko republiko in Portoriko loči 260 kilometrov morja. Da bo plovba nevarna, so imigranti vedeli, še preden so se odpravili na pot. V morju je ogromno morskih psov, pogoste so nenadne in uničujoče nevihte, bali pa so se tudi ameriških patrulj. Kljub temu so morali poskusiti, je pripovedoval Gregorio Maria Marzan.

Ribič, ki se je pred štirimi leti ločil, z bornim zaslužkom ni več mogel preživljati svojih otrok, sedemletnega dečka in šest in štiri leta starih deklic. Poleg tega so morali z bratoma, Saulom in Emmanuelom. Ko je slišal za možnost, da bi dosegel ZDA in tam služil denar za družino, ni dolgo pomišljal.

Podobno so razmišljali njegovi sopotniki. Nekateri so za pot plačali 1800 dolarjev – več, kot je letni zaslužek v Dominikanski republiki. Eden od preživelih je celo zastavil svojo hišo, da bi si plačal nevarno plovbo.