Dan po tem, ko je sodnik Alphons Orie izrekel sodbo nekdanjemu generalu in vojnemu zločincu Ratku Mladiću, se strasti v Bosni in Hercegovini še niso polegle. Srebreniške matere so po dolgih 22 let končno dočakale trenutek, ko so zaslišale: 'Kriv je!'. Na drugi strani pa številni pripadniki srbskega naroda v Republiki Srbski še vedno upajo, da bo Mladić odkorakal iz zapora. Obsodba je le še utrdila njihovo prepričanje, da se Srbom v BiH godi krivica, Mladića pa imajo za svojega junaka. A gre za radikalno mišljenje, ki je prisotno na vseh treh straneh, pri vseh treh narodnostih v Bosni in Hercegovini, pravi Senad Hadžifejzović, novinar in urednik.
Hadžifejzović je v svoji dolgoletni karieri delal za številne medije, kalil se je tako v časopisih, na radiu in televiziji. Leta 1990. je postal najmlajši urednik dnevno-informativne oddaje Dnevnik v takratni Jugoslaviji, ki jo je hkrati tudi sam vodil. Bil je prvi, ki je 14. aprila 1992 v živo javnosti sporočil: "To je vojna." V oddaji je objavljal posnetke ključnih akterjev, tudi zvočni posnetek, ko je Mladić zaukazal streljanje Sarajeva. Številni posnetki so bili uporabljeni tudi med sojenjem v Haagu.
Po vojni je objavil knjigo Vojna v živo, v kateri so zajeti vsi ključni dogodki vojne, transkripti oddaj, televizijskih intervjev in prispevkov, ki so bili objavljeni v oddaji Dnevnik na Televiziji Sarajevo v času od pomladi 1992 do jeseni 1995. Del denarja, ki ga je zbral s prodajo knjige, je šel v sklad za izobraževanje otrok Srebrenice.
Leta 2009 je ustanovil prvo HD televizijo v BiH Face TV, na kateri tudi vodi svojo oddajo o aktualnih dogodkih in v kateri gosti goste iz sveta politike, zabave, športa ...
Kakšno je stanje dan po obsodbi vojnega zločinca Ratka Mladića v bosansko-hercegovski družbi? Bo obsodba kaj spremenila?
Vse je isto kot pred obsodbo, razen majhnega olajšanja: obsojenec Mladić ni umrl pred obsodbo in dobil je dosmrtno kazen. Pravi Bosanci in Mladićeve žrtve so molili k Bogu, da bo dočakal obsodbo, da ne bi umrl pred branjem in izrekom sodbe. In verjetno bodo molili, da bi Mladić dočakal tudi drugostopenjsko, končno obsodbo. Tisto, kar je slabo za Bosance, pa je, da je Mladić obsojen za en genocid, ne za šest. Sodba ne bo ničesar posebnega spremenila med ljudmi, postala bo zgolj argument več v rokah politikov, ki jo bodo izkoristili v volilnem letu.
V Republiki Srbski so obsodbo pospremili negativni komentarji, zavračanje haaškega sodišča, plakati "heroja" Mladića. Kako pojasnjujete to dogajanje?
Zagotovo je danes manj radikalnih ljudi, kot jih je bilo na začetku 90. let. Ljudje na vseh treh straneh so prišli k pameti. Tisti, ki so ostali brez pameti, so že odšli iz te države na zahod. Tisti, ki še naprej slavijo zločince na vseh straneh, so ostanki ali potomci radikalcev in radikalnih politik. Radikalna "folklora" je tukaj zelo nevarna. K sreči to za zdaj kratko traja, le nekaj dni. Toda te radikalne skupine so nevarne, ker so videti kot skupine, ki javno vadijo demonstracijo sile, moči. Takšne skupine mobilizira politika, ona jih vzdržuje, ker bi jim lahko služile v nadaljevanju vojne ... Tukaj vojna še naprej poteka, le da se bojuje z drugimi sredstvi.
Kaj bi se moralo spremeniti, da pride do sprave v državi?
Da čim prej vstopimo v Nato in evropske integracije, da imamo čim več dela in denarja. Samo tekma za denar, boljše življenje, lahko izpodrine to nacionalistično tekmo.
Ali mislite, da je realno pričakovati, da se bo stran, ki podpira Mladića in druge obsojene zločince, kdajkoli oddaljila od njih in teh zločinov?
Ne tako hitro. Politiki vse to odgovarja: nismo mi krivi - oni so, kdo je heroj - kdo je zločinec ... To so zgodbe, sodbe, dogodki, ki koristijo vsem balkanskim nacionalnim politikam. "Srbska stran", kdorkoli že to je v Srbiji in v BiH, lahko gladko reče, da je za vse kriv Miloševićev režim, kar tudi je res. Lahko rečejo, da ni kriv srbski narod, kar je tudi res. Ampak ne bodo tega rekli, vse dokler se na oblasti vzdržuje ta "skupna, kolektivna zavest" – mi, oni in tisti tretji ...
Haaško sodišče je presodilo, da je krivda individualna, kljub temu pa lahko slišimo, da so nekateri ljudje to dojeli kot kolektivno obsodbo. Zakaj?
To ni občutek, temveč diktat politike. Gre za politično teorijo zarote, ki ohranja nacionaliste na oblasti.
Kakšni so vaši spomini na Mladića in Karadžića, ko ste jih v svojih oddajah v času vojne intervjuvali. Česa se iz tega obdobja najbolj spominjate?
Spominjam se vsega, posebej njihove demonstracije moči. Karadžić preprosto ni mogel skriti svojega spoznanja, občutka, da je na čelu tako močne vojaško-politične mašinerije. Bil je prepričan o hitri zmagi. Veliko pred začetkom vojne je javno in konstantno demonstriral svojo moč, ki jo je – realno – tudi imel. Mladić je, takoj ko so ga postavili na čelo srbskih enot, preprosto – kot naznanilo, da vemo, s kom imamo opravka – zravnal Sarajevo. Takoj tisto noč na dan, ko je postal komandant. Ne vem, kdo je v Beogradu predlagal takšne tipe, toda Milošević je znal izbrati neusmiljene.
Zdi se, da se danes retorika voditeljev v Republiki Srbski ne razlikuje veliko od tiste pred več kot 20 leti. Ali vidite možnost preobrata v tej politiki in retoriki v prihodnosti?
Se razlikuje. Dodik (predsednik Republike Srbske op. a.) je govoril proti Mladiću, ko je ta še bil na begu. Takrat ga je označil s strahopetcem, toda danes, po obsodbi, ga opeva za heroja. Se pravi, razlika je. Retorika je vse hujša.
Kako gledate na poskuse relativizacije zločinov in revidiranje zgodovinskih dejstev?
Volilno leto je pred nami, politične stranke že uporabljajo tudi vojne domneve: kako se je začela vojna, kdo je kaj počel, kdo je za kaj kriv. Zdaj se prepirajo tudi tisti, ki so bili v vojni skupaj, na isti, bosanski strani. Toda, zdaj ima vsak od njih svojo stranko in potrebo po vladanju. Oni vedno resnico in oni bodo razkrili, če je bilo kaj prikrito.
Dan pred razglasitvijo sodbe je bila 22. obletnica podpisa daytonskega sporazuma. Ta bi moral biti začasna rešitev, s katerim so končali vojno v BiH. Kako dolgo bo po vašem mnenju še trajala ta začasna rešitev? Obstaja sploh kakšna druga rešitev?
Dayton bo trajal tako dolgo, kolikor bo to odgovarjalo mednarodni skupnosti oziroma velesilam. Lahko zelo dolgo, večno, lahko se zruši, spremeni čez noč. O daytonu ne odločajo Bosanci, ampak tujci.
Kako pa je ta sporazum vplival na razvoj družbe v BiH?
Ma, dayton nas je uničil. Vse nas. To ni razvoj družbe, ampak uničevanje družbe.
Posnetek oddaje Dnevnik, v katerem je Hadžifejzović prvič dejal, da se odvija vojna: