"Težko mi je bilo, težko, ampak sem mogla, drugače ni šlo," tako naša sogovornica, ki sama skrbi za dva otroka, razlaga, kako so preživljali prvi val epidemije. Nikoli niso bili precej premožni, a so nekako shajali, po tem pa je prišel koronavirus. "Ostala sem brez službe in to je bil največji šok za nas," prizna.
V trenutku se jim je življenje obrnilo na glavo, zgodilo se je tudi, da otroci niso imeli kaj za pojesti. "Položnice so ostajale, še danes ostajajo. Nimam sredstev, da jih plačam, zato tudi drugi pomagajo. Najhuje pa je to, ker ne moreš otroku privoščiti, kar si želi." Stiske pred otroki prav dolgo ne moreš skrivati, še pove: "Načeloma jim povem, da nimam dohodka in si tega ne moremo privoščiti, to tudi razumejo."
Že več mesecev se trudi najti drugo službo, a brez uspeha. "Šla sem sicer na razgovor, ni bilo odziva. Ljudje se tudi bojijo, da bi kogar koli zaposlili. Težko bo ..."
Da pa še zdaleč ne gre za osamljen primer, nam razloži Anita Ogulin z Zveze prijateljev mladine Moste-Polje: "Revščina v Sloveniji je zelo prisotna, ampak se je v času gospodarske rasti premikala med zaposlene z najnižjimi prihodki, po uvedbi izrednih ukrepov zaradi pandemije pa je padla na res nepredstavljivo število ljudi. Predvsem na družine z nepreskrbljenimi otroki."
Vsakodnevno se na njih obrne ogromno število ljudi, ki sami preprosto ne zmorejo več preživeti, predvsem zaradi posledic koronakrize. "Kot nevladna organizacija smo pripravljeni na čisto nove podpore in pomoči družinam, ampak glede na izkušnje iz prvega vala verjamem, da ne bomo ujeli vseh, ki pomoč potrebujejo," za konec opozarja Ogulinova.
Za pomoč se je na njih obrnila tudi naša sogovornica, saj z 800 evri na mesec sama preprosto ni več zmogla. Kljub temu ostaja pozitivna, saj, kot pravi sama, ji drugega ne preostane.
KOMENTARJI (73)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.