Irak je formalno socialistična republika, dejansko pa jo vodi dinastija Husein. Sadama Huseina opisujejo kot megalomana, ki se samovšečnosti niti ne trudi skriti. Televizijske posnetke srečanj z vojaškim vodstvom vedno opremijo s pomirjujočo glasbeno podlago, kot bi gledali romantičen zmenek.
Sadam Husein išče mesto med največjimi komunističnimi voditelji, kot so Mao, Castro ali Tito, vendar je še najbliže Miloševiću, saj je svoje ljudstvo, z izgubljeno vojno proti Iranu leta 1988 in po neuspešnem zavzetju Kuvajta tri leta kasneje, pognal v prepad. Država je v nemilosti mednarodne skupnosti, ki jo je s sankcijami, vsaj na papirju, osamila, edina dovoljena trgovinska izmenjava je nafta za hrano, ta pa vedno izgine neznano kam. Inšpektorje Združenih narodov, ki bi potrdili, ali v Iraku zares izdelujejo orožje za množično uničevanje, kot trdijo Američani, vleče za nos podobno kot Milošević med pokoli na Balkanu. Po podpisu sporazuma z generalnim sekretarjem ZN jih je izgnal iz države.
Uradno uživa polno podporo ljudstva, ki pa najbrž temelji bolj na strahu pred izgubo službe ali glave. Tega se zaveda tudi Sadam, zato je varnost poiskal v posebni narodni gardi, predvsem pa se zanaša na sorodnike in prijatelje, ki sestavljajo državno obveščevalno mrežo. Zasebno z njimi praznuje svoje rojstne dneve tako, da preplava reko Tigris. Zvito si gradi podporo še med Palestinci, saj družinam samomorilskih napadalcev nakazuje čeke v vrednosti tudi do 25.000 dolarjev.
Zato ni pogreba brez Sadamove slike, kar ameriškemu predsedniku ne da spati. Izvedba javno-tajnega načrta napada na Sadama Huseina, ki naj bi ga Američani načrtovali v začetku prihodnjega leta, je že brez palestinskih množic dovolj zapletena. Ta, ki kljubuje, kar v prevodu pomeni Husein, si krepi državno samozavest tudi z dvema vojaškima paradama letno, za svoj rojstni dan in za obletnico revolucije. Slavji sta bili letos zaradi groženj z napadi manjši, a nič manj ognjeviti.
Sadam kot kolektivni mučenik v očeh drugih arabskih držav potrebuje zunanjo grožnjo, toliko bolje, če je to že tako ali tako nepriljubljena velesila. Sadama pa potrebujejo tudi Američani, ki z obstojem malopridnih držav upravičujejo surovo vojaško premoč nad svetom. Zato Sadamovo sonce najbrž še ne bo kmalu zašlo.