Samomor Milana Babića

Nekdanji premier in zunanji minister t. i. Republike Srbske krajine (RSK) Milan Babić si je sodil v zaporu v Scheveningenu, kjer je prestajal 13-letno zaporno kazen zaradi zločinov nad nesrbskim prebivalstvom. Na sojenju januarja 2004 se je izrekel za krivega.

Pazniki so ga našli mrtvega v njegovi celici sinoči ob pol sedmih. Nekdanji tesen sodelavec jugoslovanskega predsednika Slobodana Miloševića naj bi se obesil, čeprav sodišče tega ni potrdilo, odredili pa so notranjo preiskavo.

Samomor je naredil dan preden bi moral nadaljevati pričanje proti Milanu Martiću, ki je postal voditelj v samooklicani Srbski krajini, potem ko se je Babić sprl z Miloševićem. Babić je pričal tudi na sojenju proti Slobodanu Miloševiću in Momčilu Krajišniku.

Babić je kot nekdanji premier in zunanji minister RSK na sodišču obtožil Martića, da je po nalogu Miloševića in srbske Državne varnosti preganjal nesrbsko prebivalstvo z namenom pripojitve ozemlja RSK Srbiji.

Od zobozdravnika preko politika do haaškega obsojenca

Babić se je rodil 26. februarja 1956 v vasi Kukor pri Kninu. V Kninu je do razpada nekdanje SFRJ delal kot zobozdravnik, nato pa se je podal v politiko. V uporu Srbov na Hrvaškem, spomladi 1990, je sodeloval kot eden voditeljev, po razglasitvi Srbske avtonomne oblasti (SAO) Krajina junija 1990 oziroma Republike Srbske krajine leto dni pozneje pa je prevzel položaj predsednika in premierja. S tega položaja je bil odstavljen po nalogu iz Beograda 1992, ko je zavrnil mirovni načrt, po katerem bi na območje spopadov med hrvaškimi in srbskimi silami prišle mirovne sile Združenih narodov.

Na prvih parlamentarnih in predsedniških volitvah v Republiki Srbski krajini decembra 1993 je prepričljivo premagal Martića, vendar pa Beograd teh rezultatov ni sprejel. Mesec dni pozneje je prišlo do novih volitev predsednika, na katerih je nato zmagal Beogradu bolj lojalen Martić, Borislav Mikelić je postal premier, Babić pa je prevzel položaj zunanjega ministra.

Julija 1995 je po odstavitvi Mikelića znova prevzel funkcijo premierja in v luči vse večje krepitve hrvaške vojske pristal na podpis t.i. mirovnega načrta Z-4, po katerem bi Srbi na Hrvaškem dobili široko avtonomijo, a je bilo za Zagreb to že prepozno. Začela se je hrvaška vojaška operacija vrnitve ozemlja upornih Srbov pod nadzor Zagreba.

Po akcijah Blisk in Nevihta avgusta 1995 je Babić skupaj z ženo in dvema sinovoma ter s približno 200.000 srbskimi begunci zapustil območje Republike Srbske krajine in pobegnil v Srbijo. Živel je pri sorodnikih v predmestju Beograda, kjer se je ukvarjal s kmetijstvom. Tam je tudi dočakal obtožnico haaškega sodišča.