Se znamo učiti iz prihodnosti?

Politiki navadno reagirajo le na krizne situacije, drugače pa so ujeti v rutino. To pa ni dobro, ko gre za dolgoročne strateške odločitve, ki bodo imele zelo pomembne posledice v prihodnosti. Politika se le težko odloča za namenjanje proračunskih sredstev ali pa zgolj sprejemanje ključnih odločitev, ko gre za vprašanja, ki v tem trenutku še niso kritična, bodo pa zato toliko bolj čez nekaj desetletij.

''Politika se uči iz zgodovine. V razvojnih vprašanjih pa bi se morala iz prihodnosti,'' meni podpredsednik nemškega sveta za globalne spremembe Dirk Messner, ki je v četrtek predaval na Fakulteti za družbene vede v okviru t. i. predavanj Kapuscinski (Kapuscinski Lectures).

Po besedah Messnerja, ki je tudi direktor Nemškega inštituta za razvoj, imajo glavno vlogo pri vršenju pritiska na politiko mladi ljudje. Spremembe so po njegovih besedah težke za vse, vendar pa gre za prihodnost in so nujne.

Globalni problemi zahtevajo globalno sodelovanje

Če do sprememb ne bo prišlo in se ne bomo spopadli z ogromnimi globalnimi izzivi, ki nas čakajo, bomo uničili naš ekosistem. Izzivi, kot so podnebne spremembe, pomanjkanje pitne vode in energije, uničenje okolja, hkrati pa izjemna urbanizacija, lahko namreč vodijo v uničenje držav, vse to pa bo imelo nepredstavljivo negativen vpliv na naša gospodarstva.

Zato mora iti tudi mednarodno sodelovanje v smeri globalnih tem. In ''če gledamo iz evropske perspektive, bi morala EU pri tem igrati glavno vlogo'', poudarja Messner. Če ne bomo, bo to izkoristila Kitajska ali kaka druga država, je prepričan. Izpostavil je tudi primer, ko za mizo, za katero so svetovni voditelji oblikovali okoljski dogovor iz Koebenhavna, ni bilo niti enega Evropejca in to kljub temu, da EU daje več kot polovico svetovne uradne razvojne pomoči. ''Evropejci moramo strniti vrste, da dobimo glas tudi v politični areni,'' pravi profesor.

Na vprašanje, zakaj bi morala na primer Slovenija nuditi pomoč pri zaščiti pragozdov v DR Kongo, odgovarja, da če ne bomo pri teh problemih stopili skupaj, bomo čez nekaj časa imeli vsi hude težave zaradi tega, v konkretnem primeru z zrakom in ekosistemom, saj kongovska vlada sama ne more zaščititi teh gozdov in brez razvojnega sodelovanja jih ne bo nihče.

S tem ko razvite države sodelujejo v razvojnem sodelovanju z državami v razvoju, pomagajo vzpostavljati razvitejše okolje za lastna gospodarstva. S sodelovanjem pri stabilizaciji nestabilnih držav pa posredno prispevajo k lastni varnosti, pojasnjuje Messner. ''Globalnih problemov ne moremo reševati sami,'' je njegovo sporočilo.

Tvegana hitra gospodarska rast

Messner je v predavanju sicer izrazil optimizem glede razvojnih ciljev tisočletja, saj po njegovih besedah stopnja absolutne revščine upada, prav tako je vse manj lakote. Slednja tako narašča samo še v DR Kongo, Zimbabveju in Severni Koreji.

Prav tako gospodarska rast v mnogih državah v razvoju narašča hitreje kot v razvitih, vendar pa je pri tem pomembno, zakaj in kako narašča. Države v razvoju so po Messnerjevih navedbah manj prizadete zaradi gospodarske krize, saj veliko izvažajo na Kitajsko, ki gospodarsko raste.

Vendar pa prav Kitajska, pa tudi Indija, gospodarsko rasteta na podlagi fosilnih goriv, najmanj razvite države pa na podlagi naravnih virov. Prav to pa niso vzdržni vzorci gospodarske rasti, predstavljajo hudo nevarnost za okolje in bodo po Messnerjevem mnenju v prihodnosti spodkopali doseganje razvojnih ciljev. Zato je nujno potrebno preurediti energetsko shemo sveta, opozarja Messner.

Brez pravičnosti ne bo šlo

Štirje temelji za civilizacijo so prst oziroma hrana, atmosfera oziroma podnebna stabilnost, energija in voda. Za dosego trajnostnega razvoja je treba  pravilno ravnati z vsemi štirimi temelji. In po Messnerjevih besedah svet prav za to potrebuje novo razvojno paradigmo.

Ta mora temeljiti na čim manjši porabi ogljičnih oziroma fosilnih energij, učinkoviti uporabi naravnih virov ter na redefiniranih življenjskih slogih in spremenjenemu konceptu bogastva. Tu se je treba vprašati, ali je rast BDP res edino merilo za bogastvo in kaj pravzaprav pomeni kakovost življenja.

Predvsem pa bodo morale prihodnje rešitve temeljnih civilizacijskih problemov temeljiti na poštenosti in pravični porazdelitvi dostopa do naravnih virov. Brez tega ne bo šlo, ravno tako kot ne bo šlo brez neke oblike globalnega upravljanja oziroma vladanja, bodisi skozi partnerstva ali posebne režime.