Šest ustanovnih članic - Nemčija, Francija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg – naj bi pripravljalo skupno izjavo, s katero se bodo zavzele za tesnejšo integracijo, kot jo že omogoča Pogodba iz Nice. Ta naj bi bila odprta za vse zainteresirane države, so tudi še povedali diplomatski viri. Kdaj bi takšna izjava lahko zagledala luč sveta, niso napovedali.
Jo je pa s svojim pozivom posredno napovedal francoski predsednik Jacques Chirac, ki je danes v Bruslju menil, da bi morala manjša "pionirska" skupina držav članic v EU nadaljevati s tesnejšo integracijo pri vprašanjih, kot so obramba, gospodarska politika in pravosodje. "To bo motor, ki bo dokazal, da gre Evropa lahko dlje, hitreje in bolje," je poudaril. Podobnega mnenja je tudi nemški kancler Gerhard Schroeder. "Če v bližnji prihodnosti konsenza ne bo, se bo pojavila Evropa dveh hitrosti. Toda to je logična posledica propada poskusa stopiti korak naprej," je dejal Schroeder.
Če bo do pospešenega sodelovanja resnično prišlo, si želimo biti zraven, je v prvem odzivu na napovedi že dejal slovenski premier Anton Rop.
Kdo je kriv za propad pogajanj?
Kot je znano, voditelji razširjene Evropske unije v soboto na vrhu v Bruslju niso dosegli dogovora o ustavni pogodbi, saj jim ni uspelo najti rešitve za ključno vprašanje, način odločanja v Svetu EU, kjer so zastopani interesi držav članic. Da bi preprečili hudo krizo v evropski integraciji, so se sicer dogovorili, da se bodo medvladna pogajanja nadaljevala, vendar za njihovo sklenitev niso postavili nobenega roka.
Dogovor sta zablokirali Poljska in Španija, ki sta vztrajali, da je edini zanju sprejemljivi način sprejemanja odločitev sistem iz Pogodbe iz Nice. Ta obema državama daje dejansko večje število glasov kot bi jima pripadlo glede na velikost - s 40 milijoni prebivalcev jih imata po 27, medtem ko imajo štiri največje države po 29 glasov. Na nasprotnem bregu sta bili Francija in Nemčija, ki sta zagovarjali sistem iz osnutka pogodbe, po katerem naj bi se odločitve sprejemalo z dvojno večino: potreben bi bil pristanek najmanj polovice držav članic, ki bi skupaj predstavljale najmanj 60 odstotkov prebivalstva.
