Sebastian Kurz: od 'pubertetniškega milenijskega ministra', ki stavi na 'seksi črno' in deli kondome - do avstrijskega Macrona

Tega, da je v nečem prvi, je Kurz že vajen. Leta 2013 je, star 27 let, postal najmlajši zunanji minister na svetu. Tuji mediji so takrat zapisali, da je na fotografijah s tujimi državniki videti kot "pubertetniški milenijski minister",  celo doma so zmajevali z glavo - češ, avstrijske zunanje politike je s tem "fantičem" na ministrskem stolčku - konec. Kurz se pred očitki ni branil, niti ni skušal kritikov prepričati s besedami, dejal je le, da "je mogoče pomanjkanje izkušenj vedno nadomestiti z entuziazmom".

Štiri leta kasneje ga primerjajo s francoskim predsednikov Emanuelom Macronom ali kanadskim premierjem  Justinom Trudeaujem, torej profilom politika, kjer ob všečni retoriki in sprejemljivem programu, enako pomembno štejeta videz in karizma. A s pomembno razliko. Za razliko od Macrona Kurz rešitve političnih vprašanj svoje države ni videl v instant novi stranki, ampak se je resno lotil preobrazbe tradicionalne stranke, podobo njenega šefa pa spremenil v nekakšno mešanico pop zvezdnika in pretkanega politika, ki ga, da bi se približal volivcem, ne moti niti, če je med kampanjo treba deliti - kondome.

Kurz se je v štirih letih tako po mnenju domače kot evropske javnosti - izkazal. Tako ko je šlo za pogovore o jedrskem sporazumu z Iranom, katerih en krog je bil na Dunaju, kot sredi migrantske krize, ko se je Avstrija znašla v vlogi nekakšnega dvorišča, kjer migranti po prehojeni balkanski migrantski poti čakajo vstop v obljubljeno deželo Nemčijo. V Avstriji je zavrelo, ljudi je skrbelo, da bo, če bo Nemčija zaprla meje, Avstrija država, kjer bo obtičalo na tisoče prestrašenih in jeznih ljudi. Čeprav so mnogi menili, da mu bo spodrsnilo, je Kurz obvladal situacijo.

Marsikomu se je v tem času tudi zameril. Na tem seznamu so predvsem zagovorniki povsem odprtih vrat, ko gre za migrante in nevladne organizacije, ki mu zamerijo omejevanje priseljevanja. Mnogi mu zamerijo tudi, da je pozival k strožjim kontrolam evropskih zunanjih meja, da je na avstrijske meje poslal kontrole, da je zahteval, da nevladne organizacije v Mediteranu nehajo delovati kot podaljšana roka tihotapcev ljudi.

"Oblasti lačen neoliberalec je. Kaj pa hoče? Novo Habsburško monarhijo?" je za DW dejala neka Avstrijka, ko so se novinarji odpravili na ulico iskati mnenja o Kurzu. Nemški Die Welt ga je označil za brezsrčnega.

Zadovoljni niso niti vsi v njegovi stranki. Ta se je zadnja leta soočala tudi z notranjimi boji za oblast, ima zapleteno strukturo vplivanja in močne posameznike, ki pa jih je Kurz kar nekoliko potisnil v ozadje. Mnogi analitiki pravijo, da se ne morejo znebiti vtisa, da je iz ÖVP pravzaprav nastala stranka Sebastiana Kurza.

Politolog Peter Filzmaier z graške univerze pa je za DW dejal, da je "današnji Kurz" pravzaprav rezultat več let trajajoče načrtne izgradnje lastne podobe in politične misli. Da ga je mogoče zaradi proti priseljenske retorike mogoče primerjati z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, Filzmaier zavrača. Čeprav je bil eden glavnih igralcev, da je bila zaprta balkanska migrantska pot, je mladi politik  namreč zelo trden v svojih pro-evropskih prepričanjih. Ne skriva pa mnenja, da vidi  možnosti za izboljšave povezave.

Da rad nekoliko premika meje, tudi znotraj lastne stranke, je že dokazal. Leta 2009 je za svojo kampanjo uporabil slogan "črna je vroča". Črna je barva njegove stranke. Predvsem ženski del volilnega telesa pa ni spregledal, da je tudi "kandidat vroč" - kot je zapisalo nekaj časopisov. Takrat je Kurz precej gradil na bazi mladih volivcev. Med drugim je, da bi se jim približal, med kampanjo delil kondome, se po mestu kazal z brhkimi mladenkami, govorilo se je, da se rad udeležuje bučnih zabav.

Leta 2011 je Kurz, ki je študij prava obesil na klin, da se je lahko posvetil politiki, postal direktor urada za integracijo pri avstrijskem zunanjem ministrstvu. Takrat je še hvalil migrantom prijazno politiko, zagovarjal, da je treba migrante čim prej integrirati v družbo. "Sem tisti, na katerega se migranti lahko obrnejo," je dejal takrat in skušal spremeniti miselnost v avstijski, migrantom precej nenaklonjeni družbi.

Ko se je začel naval migrantov v Evropo, so bili zato mnogi presenečeni nad spremembo v njegovih stališčih. Podpiral je omejevanje priseljevanja, krčenje socialnih pravic za migrante v EU, konec financiranja za vrtce in šole z islamskim učnim programom, prepoved nošenja burke. "Nič nimam proti islamu, a to mora biti islam po avstrijsko, ne takšen, ki ga kontrolirajo neke oddaljene države," je nekoč dejal. Pozval je tudi h končanju pristopnih pogajanj med Eu in Turčijo, po neuspelem državnem udaru v Turčiji.

Medtem ko so nekateri to videli kot dokaz, da je dozorel iz mladega idealista v realno osebo, so drugi menili, da je preko svojega dela spoznal, kako težka je implementacija integracije v praksi. Spet tretji so ga obtožili, da je stališča spremenil, da bi lahko čim prej splezal po karierni lestvici svoje konservativne stranke, nato pa še na vrh Avstrije.

Čeprav ga danes mnogi primerjajo z Macronom ali Trudeaujem, je v svojih pogledih precej bolj konservativen. Filzmaier  pa je za DW ocenil, da si zasluži pohvalo, ker se je odločil, da ne gre po poti Macrona, ki je ustanovil svojo stranko in na hitro zmagal na volitvah. Recept, ki je v času populistične politike priljubljen, ker kandidatu omogoča, da se distancira od obstoječe "sistemske politike", ki ji ljudje pogosto očitajo skorumpiranost in izgubo stika z realnostjo. "Staro ÖVP je preobrazil tako, da je videti kot neko novo gibanje in poskus deluje. Še pred kratkim je bila stranka tretja na anketah, zdaj je prva," pravi Filzmaier.

Medtem ko je Kurz zelo glasen, ko je treba stopiti pred kamere in govoriti o politiki, je zelo tiho, ko gre za njegovo zasebno življenje. "To je samo moje," pravi. Danes je na volišče prišel z dekletom, ki ga pred javnostjo sicer zelo skriva.

Precej manj je sramežljiv, ko je treba pozirati za selfije. Nekaj medijev je zapisalo, da je med kampanjo deloval bolj "kot kakšen pevec na turneji kot politik, sredi kandidature". Poziranja za družbena omrežja, kakšen odpet gumb na srajci in njegov zaščitni znak - nazaj počesana frizura - vse to je bilo del njegove predvolilne kampanje. Ali bo nasmeh na obrazu obdržal tudi, če bo sedel v kanclerskem stolu, pa je tisto, kar zdaj zanima Avstrijce. Obljubljal je veliko. A kot gledamo na primeru francoskega predsednika - politična slava je hitro minljiva, še posebej, ko so pričakovanja (pre)velika.