Na sedem veličastnih gradov le v pol ure

V Terme Čatež ponavadi zavijemo, ker si želimo vodnih doživetij. A je ta največji termalni kompleks pri nas dobro izhodišče še za eno povsem drugačno pustolovščino. V digitalni grajski sobani si je namreč moč le na nekaj kvadratnih metrih ogledati grajsko dediščino Posavja in to skoraj tako, kot bi v mogočne gradove resnično vstopili sami.

"O, tole je pa grad roparskih vitezov Ostrovrharjev, kajne?" Zrla sem v grad Svibno, ki je danes le še ruševina, v grajski sobani pa se je pred očmi zrcalil v 3D rekonstrukciji. "Tako je," mi je navdušeno odgovoril Kristijan Roškalič, turistični turist iz ZPTM Brežice, ki v digitalni grajski sobani rad sprejme vsakega, ki ga zanima dediščina slovenskih gradov. "Predlagam, da si nadenete virtualna očala in se kar sami sprehodite po gradovih, ki vas zanimajo. To je krasna ideja, da ljudem približaš zanimanje. V Terme Čatež se steka nemalo tudi tujih turistov, ki se prav zaradi virtualnega ogleda kakšnega od gradov resnično odpravijo nanj. Sploh Nizozemci so navdušeni raziskovalci."

Slovenija ima več kot 150 gradov in dvorcev, posejanih po vsej deželi. A res ni nikjer v Sloveniji na tako majhnem območju toliko gradov kot v Posavju. Lepo ohranjenih je kar devet gradov. In danes živijo novo življenje v sožitju z muzeji, galerijami, celo hoteli. Naj zavijem v grad Brežice, kjer domuje pokrajinski muzej Posavski muzej Brežice? Očaral bi me z eno najlepših baročnih dvoran – viteško dvorano, ki je s svojo edinstveno poslikavo iz začetka 18. stoletja eden najodličnejših posvetnih baročnih spomenikov stenskega slikarstva na Slovenskem. Naj se odpravim proti srednjeveškemu gradu Mokrice, ki je danes preurejen v butični hotel visoke kategorije s stilno opremljenimi sobami in apartmaji v grajskih stolpih? Morda pa grem raje proti nekdanjemu cistercijanskemu samostanu Kostanjevica na Krki, v katerem so leta 1974 v obnovljenih prostorih odprli Galerijo Božidar Jakac. Mamil me je tudi grad Sevnica, katerega posebnost sta prav gotovo Grajska vinoteka in Klet modre frankinje, ki se nahaja v grajski vili nad grajskim vinogradom. Legende o gradu Kunšperk pravijo, da naj bi se mitološka bitja Ajdi sprehajali ob Sotli in podajajoč si kladivo iz hriba na hrib gradili mogočna, nasproti stoječa si gradova: grad Kunšperk in Cesargrad. Tudi Kunšperk bi znal biti zanimiv, prav tako grad Svibno, čeprav le v ruševinah. Roparske zgodbe so mi bile vedno všeč. Na koncu pa je zmagala arhitekturna mogočnost nad reko Savo – grad Rajhenburg, ki na 60-metrski skalni polici nad sotočjem Brestanice in Save že od 12. stoletja kraljuje ta mogočni grad.

 Moli in delaj. In jej čokolado.

Grad Rajhenburg je eden najpomembnejših grajenih spomenikov srednjeveške kulture na Slovenskem. Po zadnji prenovi v letu 2012 je dobil izjemno privlačno podobo, ki jo dopolnjujejo tako z muzejskimi razstavami in programi kot tudi z glasbenimi, gledališkimi in filmskimi predstavami.

"Z razstavo Vitezi Rajhenburški predstavljamo čas od 12. stoletja, ko se je ta stavba začela graditi, pa do leta 1570, ko so vitezi Rajhenburški izumrli," mi je, medtem ko me je vodila po grajskih prostorih, razlagala muzejska svetovalka Helena Rožman. Očem privlačna se mi je zdela razstava menihov trapistov, ki so v 19. stoletju v Brestanici začeli s čisto pravo tovarno čokolade. Pravzaprav so bili rajhenburški trapisti prvi industrijski proizvajalci čokolade na Slovenskem. Proizvajali so jo pod blagovno znamko Imperial, ki jim jo je podelil sam avstrijski cesar Franc Jožef I. Bili so cesarski dobavitelji tako čokolade kot likerjev, kar je bilo največje priznanje za kvaliteto njihovih izdelkov. Njihovi proizvodi so bili na prodajnih policah po vsej Evropi.

Imela sem srečo, da sem v eni od grajskih kleti sredi dela resnično našla tudi čisto pravo čokolatjerko Emanuelo Lopes Jeronimo Kunej, ki jo je srce z rodne Portugalske  pripeljalo v Brestanico, kjer je poleg moža našla še eno ljubezen – čokolado. "Lotili se bova pralin," mi je dejala nasmejano. Prav čutila sem njeno strast do te opojne sladkosti. Emanuela svoje sladke stvaritve sicer ustvarja v doma v Hiši vina, trte in čokolade Kunej, a se na grad rada povzpne vsakič, ko željo po odkrivanju sladkih skrivnosti izrazi kakšen predhodno najavljeni obiskovalec oziroma skupina. So nama praline uspele? Prav gotovo. Še posebej jaz sem se odlično izkazala pri pospravljanju čokoladnih delcev in polnil.

A rajhenburški zidovi so vsrkali tudi veliko zelo grenkih zgodb. Po 2. svetovni vojni so namreč meniške celice zamenjali za jetniške. Tu so se znašle ženske, predvsem tiste neljube takratnemu režimu. Muzej novejše zgodovine ima tu postavljeno tudi razstavo slovenskih izgnancev. Da bi na vse vseeno lažje pogledala z vrha, sem se povzpela v obrambni stolp, ki je nekoč ostril svoje oko proti Turkom, potem pa sem se spustila bližje tlom in zašla v prekrasno gotsko kapelo.

"Trenutno imamo v njej razstavo Koprnenje svetlobe." Zdelo se mi je, da sem resnično zajadrala v brezčasje. Morda so me prevzeli glasba, slišane zgodbe, debeli grajski zidovi ali pa zavedanje, da imamo Slovenci še kako bogato grajsko dediščino prav pred nosom. Še se bom vrnila sem, drugič z vlakom skoraj do grajskih vrat. In utrgala si bom več časa za postavanje naokoli, sedenje v grajski restavraciji. Ker včasih se je dobro ustaviti in se zazreti v preteklost, tudi zato, da lahko ustvarimo boljšo prihodnost.