Sergej Beljakov, takrat profesor na ukrajinski univerzi in rezervist v vojaški enoti jedrske, radiološke, kemične in biološke obrambe, se je aprila 1986 prostovoljno prijavil v skupino, ki je po jedrski nesreči v Černobilu pomagala pri čiščenju območja. Njihova naloga je bila, da se odpravijo na najbolj kritična območja, kjer so morali v čim krajšem času opraviti različne naloge. Beljakov je bil v Černobilu 40 dni, njegova naloga pa je bila čiščenje poškodovanega reaktorja. Bil je eden izmed nekaj sto prostovoljcev, ki so se odpravili na streho jedrskih reaktorjev 3 in 4. Čeprav je bil na strehi "le" šestkrat, Beljakov ne more pozabiti občutkov, ki so ga takrat prevevali.
Preberite tudi: Vsi dosedanji poskusi, da bi v Fukušimi zamašili razpoko v jašku, skozi katero izteka radioaktivna voda, so bili neuspešni.
'Stopi skozi vrata. 100 korakov do lestev. Povzpni se gor. 70 korakov naravnost ...'
Beljakov je novinarjem tiskovne agencije Reuters razložil, da so prostovoljci čakali v vrsti pred vrati, za katerimi je bila lestev, ki je vodila na streho. Pred vrati je bil tudi natisnjen načrt prostorov, tam pa je bil tudi moški, ki jim je dajal še zadnja navodila. "Moški pred vrati ti je povedal – greš sem, narediš to, greš okoli, ne plezaj po teh lestvah, ker niso dobre in lahko padeš,“ se je spominjal 55-letni Ukrajinec, ki je pred leti pridobil ameriško državljanstvo in je trenutno zaposlen kot raziskovalec v podjetju Albany Molecular Research Inc v Singapurju.
Pravi, da si si v spomin vtisnil navodila, nato pa si tekel, saj si moral v najkrajšem možnem času opraviti svojo nalogo. Na kritičnem območju je bil najdlje dve minuti. Pred vrati se je vila veriga ljudi, ki je čakala, da opravi svoj del naloge. Vsi so tekli, na območju so se zadrževali čim manj. "To so bila vrata v pekel,“ je dejal Beljakov in dodal, da je pred vrati čakalo od 700 do 900 prostovoljcev – veriga ljudi, ki je bila ves čas v gibanju in ni imela konca.
Sam ne čuti zdravstvenih posledic, a pravi, da se vsak človek drugače odzove na izpostavljenost radiaciji. Sam pozna najmanj pet delavcev iz Černobila, ki so zaradi posledic sevanja umrli v 10 letih. Sicer je bil takoj po 40-dnevni akciji bolan, toda danes, 25 let po černobilski izkušnji, se počuti dobro. Dodaja pa, da se mu je ta izkušnja močno vtisnila v spomin. "Prvič je bilo najhuje,“ pravi. Zaščitna očala so bila polna njegovega znoja, meni pa, da je v teh prvih trenutkih izgubil okoli štiri in pol kile, saj je šel skozi popolnoma zastrašujočo izkušnjo.
Žena je nasprotovala njegovi odločitvi
Beljakov se je v Černobil odpravil prostovoljno. Soproga je nasprotovala njegovi odločitvi, a ni ji ga uspelo prepričati. Če bi vedel, kaj ga tam čaka, bi dvakrat razmislil o svojem odhodu na območje. Tja se je odpravil julija 1986, njegova zaščitna obleka pa je bila pomanjkljiva. Dobil je svinčeni predpasnik, ki ga je ovil okoli pasu, rokavice in respirator.
Ko se je vrnil domov, je dobil denar za opravljeno delo. Družina se je s tem denarjem odpravila v Indijo, kjer so preživeli 18 dni. Prvič so bili v tujini, potovanja pa ne bodo nikoli pozabili, je novinarjem Reutersa še povedal Beljakov.
Kaj svetuje delavcem v Fukušimi?
Upravitelj jedrske elektrarne v Fukušimi Tepco nudi 5.000 ameriških dolarjev dnevno ljudem, ki so se pripravljeni odpraviti na kritična območja. Beljakov jim svetuje: pogum ne izhaja iz naše narave, temveč iz naše logike, dobrega uma, sposobnosti analiziranja razmer, v katerih se znajdemo, in dobrih odločitev. Pomembno je nadzirati pritisk, ki ga čutiš v sebi, stres in strah. Če ti to uspe, lahko storiš kar precej stvari, je še dejal Beljakov.
KOMENTARJI (43)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.