Tujina

Ugrabljene sanje, iluzije in resničnost: od smrti v plamenih do morilskega kaosa. Kam pa potem?

Ljubljana/Damask, 15. 04. 2018 06.48 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 16 min
Avtor
Natalija Švab
Komentarji
588

Leta 2011 so Sirci sanjali sanje o boljši prihodnosti. Sedem let kasneje, tako kot v večini drugih držav, ki so bile prizorišče arabske pomladi, živijo nočno moro. Sanje so ugrabili tisti, ki so v zanosu ljudi videli priložnost, da uresničijo svojo agendo, zmedeni Zahod pa morda znova igra vnaprej izgubljeno igro. Pa prihodnost?

Zračni napad v predmestju Damaska
Zračni napad v predmestju Damaska FOTO: AP
17. decembra 2010 se je tunizijski ulični prodajalec Mohamed Bouazizi polil z bencinom in zažgal. Ker v državi, prepredeni s korupcijo, nizkim življenjskim standardom in mračnimi obeti, ni več videl prihodnosti, še posebej potem, ko naj bi ga birokrati do konca ponižali.

Odziv ljudi na njegovo smrt je bil ogromen. Rodila se je arabska pomlad. Predvsem med mladimi so ne le v Tuniziji, ampak v širši regiji, vzplamtele zahteve po svobodi, preporodu družbe. Zahod pa je to celo interpretiral kot začetek demokratizacije Bližnjega vzhoda. Po prepričanju mnogih se je začela velika revolucija.

Revolucija je "radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvedejo napredne družbene sile". Tako to, med ljudmi izjemno priljubljeno in želeno besedo, razlaga SSKJ. Kdo pa se ne bi želel zbuditi v "napredno, boljšo novo ero"? Realnost je pogosto nekoliko drugačna in jutro po "revoluciji" se ljudje zbudijo v realnost, ki je pravzaprav niso želeli.

In nekaj podobnega se je zgodilo z arabsko pomladjo. Osem let kasneje je več kot jasno, da se nobena vstaja ni končala po željah ne mladih domačinov, ne (preveč) optimističnega Zahoda. Namesto končanja stagnacije, korupcije in odstavitve diktatorskih režimov, so države kot so Egipt, Libija, Jemen in Sirija zdrsnile v krvavo kolesje nasilja, anarhije, vojne, lakote, sektaških sporov in vzpona ekstremizma.

Zlom institucij v večini teh držav je odprl prosto pot ne demokratičnim vizionarjem, preslabo "opremljenim" za uvajanje reform, ampak fanatičnim džihadistom in islamistom. Zmedeni Zahod je najprej prepozno dojel, kaj se dogaja, nato pa enostavno ni našel pravega odziva, menijo analitiki, med njimi John Bradley, avtor knjige After the Arab Spring: How Islamists hijacked the Middle East Revolts. Ta Zahod naravnost obtoži, da je naivno verjel, da se je s protesti arabske pomladi zgodil nov padec Berlinskega zidu, ki bo magično prinesel spremembe. Pri tem pa so spregledali, da so upanja polne študente že nekaj dni po začetku protestov na ulicah zamenjali "bradati možje" z jasno politično agendo, ki pa je imela le malo skupnega z zanosom mladih, ki so upali na boljšo prihodnost.

Spet drugi analitiki menijo, da so tako lokalne progresivne skupine kot Zahod spregledali, koliko sil in interesov je pravzaprav vpletenih v "težnje po spremembah" in koliko različnih interpretacij teh sprememb obstaja.

Spregledali, da se rojeva neobvladljiv kaos v družbah, ki niso zmožne ustvarjati delovnih mest, imajo pa veliko mlado populacijo, ki se je znašla v brezizhodni situaciji, ob ekonomskih pa so v igri še družbeni, zgodovinski, verski in mnogi drugi dejavniki. In v tem kaosu je tudi težko vedeti, kdo je kdo, kaj šele razumeti kompleksnost situacije, ki je daleč od tega, da bi bila črno-bela.

Od grafitov do vojne

Primer države, ki še danes plačuje davek propadle revolucije, je Sirija. Več kot sedem let krvave vojne pretresa to državo, a svet jo je večinoma opazil šele, ko so se proti Evropi vile kolone beguncev. Nato nanjo znova nekoliko pozabil, po napadih  ZDA, Velike Britanije in Francije na cilje, kjer naj bi sirski režim skrival zaloge kemičnega orožja, pa se je konflikt znova v "velikem slogu" vrnil na naslovnice. Kjer bo ostal do naslednjega bolj ali manj pomembnega odmevnega dogodka kje drugje po svetu.

Napadi namreč konflikta niso rešili. So le nekoliko "olajšali vest" mednarodne skupnosti, nezmožne, da v več kot sedmih letih ustavi trpljenje ljudi.

Pa se je tudi tukaj pravzaprav vse začelo z upanjem. Navdihnjeni z dogajanjem v Tuniziji, kjer je arabska pomlad dosegla še največji uspeh, so mladi v začetku leta 2011 ustvarili nekaj protivladnih grafitov in bili zato aretirani. Jezne množice so se zbrale na ulici in zahtevale spremembe, med drugim tudi odhod predsednika Bašarja al Asada. Ta je z vojsko nasilno zatrl proteste, ne pa tudi skupin, ki so v dogajanju videle ali možnost za dolgoročne spremembe v državi ali možnost, da uresničijo svojo politično agendo. Država je zdrsnila v državljansko vojno.

To ni vojna dobrih in slabih fantov, ampak gladiatorski boj za oblast

Vsaka vojna je zapletena in umazana, a še posebej v primeru Sirije so kakršni koli črno-beli pogledi zgrešeni. Ne gre za boj pogumnih, brezmadežnih upornikov proti zlobnemu diktatorju. Na obeh straneh gre predvsem za uveljavljanje moči z le malo posluha za trpljenje civilnega prebivalstva, ki ga obe strani, če je treba, spretno zlorabljata za živi ščit.

Ozemlje Sirije je bilo zibelka nekaterih najstarejših civilizacij, prav tako je bilo to območje zibelka krščanstva, ki pa je ob širjenju islama na Bližnji vzhod postala eno od središč nove religije. Leta 635 je z zavzetjem Damaska Sirija prešla pod arabski vpliv, ki se je obdržal vse do leta 1516, ko je postala del Otomanskega cesarstva.

Ob razpadu Otomanskega cesarstva po prvi svetovni vojni je Društvo narodov upravljanje ozemlja Sirije dodelilo Franciji, leta 1944 pa je Sirija razglasila neodvisnost. Vmes se je sicer leta 1958 za tri leta z Egiptom združila v Združeno arabsko republiko.

Z verskega vidika 90-odstotkov prebivalstva pripada islamu, od tega je okoli 74-odstotkov sunitov, preostalih 16-odstotkov so alaviti in druge muslimanske ločine. Okoli 10-odstotkov prebivalcev pripada različnim vejam krščanstva.

Ob neuresničenih obljubah o gospodarskih in političnih reformah se prav tukaj skriva eden od razlogov za nezadovoljstvo nekaterih Sircev z režimom Bašarja al Asada. Ta je predsednik države od leta 2000, ko je po smrti očeta Hafiza al Asada prevzel oblast. A al Asad ni pripadnik večinskih sunitov, ampak manjšinskih alavitov. Dejstvo, ki marsikateremu pripadniku večinskih sunitov ni všeč.

Njegova družina državo vodi že vse od leta 1971 in za razliko od situacije v kateri drugi državi v regiji, ni versko ekstremna, ampak v tem pogledu precej zmerna – za katerega od kritikov celo preveč zmerna. Prav tako del družbe al Asadovi družini še ni odpustil dogodkov, ki so se leta 1982 zgodili v kraju Hama, ko je Bašarjev oče kruto obračunal s pripadniki Muslimanske bratovščine in drugih sunitskih skupin, s katerimi je imela njegova stranka izrazito različne poglede na vodenje države. V 27 dneh je območje "očistil" upornikov, koliko ljudi je zares umrlo, pa je težko reči, saj se številke različnih virov gibljejo od 2.000 do celo 40.000.

"Amatersko" rušenje oblasti: od upajočih upornikov do Islamske države

Analitik Rodger Shanahan, strokovnjak Lowy Institute for International Policy, je v času trajanja sirske vojne za več medijev ocenil, da je leta 2011 upor ljudi proti Bašarju al Asadu naraščal skupaj z jezo zaradi nasilja nad mladimi uporniki in nezadovoljstvom z razmerami v državi. Do julija 2011 se je začel upor vse bolj organizirati. Nastala je Svobodna sirska armada: "Lokalna območja so ustanavljala svoje vojaške skupine, katerih cilj je bil zrušiti vlado brez nekega centralnega poveljstva. Skupine so sestavljale lokalne plemenske skupine, dezerterji Asadove vojske in zanesenjaki, ki so upali na boljšo prihodnost."

A nekoordiniran boj z nabojem idealizma je imel precej malo možnosti za uspeh. So ga pa kot priložnost videli nekateri drugi "akterji". Kmalu so se začeli tem milicam pridruževati džihadisti. Nekaj jih je bilo iz Sirije, veliko pa od drugod, celo s Kavkaza. Tako se je idealistični cilji prvotne skupine v novi situaciji vse bolj porazgubili, idejo demokratičnih sprememb so prevzeli agresivni, fanatični borci, ki so vse bolj videli priložnost, da ustvarijo kar kalifat. In tako ni trajalo dolgo, da sta obe strani pobijali nedolžne civiliste, veliko prvotnih zanesenjakov, ki so želeli ustvariti boljšo prihodnost države, pa je državo zapustilo. Eskaliral je boj bolj ali manj ekstremnih frakcij in režima, v katerem ni jasnih "dobrih fantov", opozarjajo analitiki, o tem pričajo tudi zapisi ljudi, ki so situacijo doživeli na lastni koži. Med drugim ženska, znana kot "Ginva", ki jo povzema news.com.au: "V Latakiji je zelo hudo. Sedem alavitskih vasi so poklali. Samo na verski osnovi. Prijateljica je izgubila 21 članov družine. Vsi prijatelji, ki so alaviti, se bojijo za življenje, ker so tarča upornikov. Vse skupaj je bolna igra."

Ob Asadovi vojski tudi uporniki ne izbirajo sredstev, ko gre za boj. Tako mnogi še vedno verjamejo, da so prav uporniki zagrešili veliko grozodejstev, ki se jih pripisuje režimu – da bi tako pridobili naklonjenost mednarodne skupnosti, ki bi jim pomagala dobiti vojno z Asadom, ki jo izgubljajo.

Pekel na zemlji

Za tiste, ki so ostali v Siriji, nekoč eni najbolj perspektivnih držav v regiji, je življenje peklensko. Na območjih, kjer še naprej vladajo boji, ni hrane, zdravil, ljudje situacijo opisujejo kot pekel na Zemlji. Ponekod so se cela mesta spremenila v razrušene gmote kamenja, šole, bolnišnice so se spremenile v prah.

Od začetka vojne je umrlo okoli pol milijona ljudi, okoli milijon je ranjenih, okoli 12 milijonov ali polovica populacije države, jih je moralo zapustiti domove. Mnogi so zavetje našli v mirnih delih Sirije, mnogi so odšli. V tujini je okoli 5,5 milijona Sircev, ki so registrirani kot begunci. Velik del begunskega bremena so prevzele sosednje države – Turčija, Libanon in Jordanija, a razmere v mnogih begunskih taboriščih so katastrofalne. Malo je hrane, otroci se ne izobražujejo, pogosto je nasilje, tudi posilstva in umori.

Različne mednarodne organizacije imajo sicer dokaze, da so v Siriji vse v vojno vpletene strani odgovorne za vojne zločine. Kot "orožje" naj bi uporabljale posilstva, mučenje, blokiranje dostopa do hrane, vode, zdravil …

Najhujše zločine naj bi zagrešila zdaj že v veliki meri poražena teroristična skupina Islamska država, ki je vse, ki niso sprejeli njenih sprevrženih pravil, enostavno umorila in to na grozljiv način – z rezanjem vratov, javnim mučenjem, celo javnimi amputacijami. Številna grozodejstva so džihadisti, ki so leta 2014 razglasili celo kalifat, posneli in objavili na spletu. Njihova še posebej priljubljena tarča so bili tujci in verske manjšine. Prav tako se niso ustavili le pri uničevanju življenj, ampak so želeli izbrisati kar celotno kulturo države, kjer so dolgo muslimani in kristjani živeli v relativnem miru. Med drugim so se – da bi financirali svojo dejavnost in brisali sledi zgodovine – lotili uničevanja zgodovinskih spomenikov, med drugim so razrušili zgodovinsko mesto Palmira.

Putin in Asad
Putin in Asad FOTO: AP

Tuji igralci – kdo so, kaj hočejo?

Situacija v Siriji pa ni zapletena le zaradi notranje zgodovine in drugih dejavnikov, ampak je Sirija postala tudi igrišče, kjer mišice merijo svetovne velesile.

Med njimi ZDA, ki so vodile zadnji napad na zaloge kemičnega orožja. Vloga te države je zapletena, saj je odnos države s Sirijo vse prej kot enostaven. Še pred vojno so ZDA uvajale sankcije proti Siriji in jo obtoževale, da podpira terorizem. Velikega zavezništva med državama tako ni bilo. Vseeno so ZDA v vojno precej vpletene. Režim Bašarja al Asada jim sicer očita, da na napačni strani. ZDA naj bi namreč oboroževale in urile "zmerne uporniške skupine", ki so se nato dvignile proti Asadu. Težava je, da se je izkazalo, da "zmerne skupine" niso zmerne, ampak ekstremne. Američani so bili dolgo prepričani, da je med uporniki le "kakšnih 10-15 odstotkov potencialnih ekstremistov". Še posebej ob vzponu IS, ki so se ji pridružili tudi borci, ki so bili prej deležni podpore ZDA, se je izkazalo, da je bila ocena precej preveč optimistična.

Ko se je boj na sirskem območju nadaljeval, pa so ZDA začele podpirati frakcije, ki so se borile proti Islamski državi. Vprašanje za številne analitike pa ostaja, kaj na koncu povzroči podpiranje zdaj ene, zdaj druge skupine, ki naj bi na terenu uresničila "višji načrt". Na primerih Iraka, Afganistana in še katere države se je kasneje izkazalo, da je bil kaos le še večji.

ZDA sicer trenutno z zaveznicami v Siriji vodijo predvsem vojno proti IS, napad na lokacije, kjer naj bi se nahajalo kemično orožje, pa je bil bolj namenjen temu, da "Asad sliši sporočilo", kot njegovi dejanski zamenjavi. Ameriški predsednik Donald Trump je tudi dejal, da si ne želijo neskončne prisotnosti v Siriji. ZDA sicer podpirajo mirovna prizadevanja, ki pa od leta 2012 pa do danes večjih sadov niso obrodila. Z diplomacijo so v Siriji ZDA še najdlje prišle leta 2013, ko sta se Barack Obama in Asad sporazumela o uničenju kemičnega orožja v Siriji. Takrat so šli na delo strokovnjaki Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW).

Na drugi strani je Rusija, ki je v veliki meri zaslužna za to, da je Asad še vedno v sedlu države. Ko je namreč kazalo, da izgublja vojno z uporniki, je intervenirala Moskva in oktobra leta 2015 začela z "napadi na tarče teroristov". Medtem ko Moskva trdi, da gre za cilje, povezane z IS, so uporniki trdili, da gre za napad na Asadove nasprotnike. Na drugi strani pa je Moskva ZDA in zaveznice obtožila, da z napadi na skladišča kemičnega orožja rušijo legitimen režim in podpirajo teroriste.

Cilj Moskve je sicer jasen – obdržati Asada na oblasti. Asad je zdaj v precej podrejenem položaju – njegova oblast je oslabljena, država je na kolenih, če je Moskva tista, ki obojemu dovaja kisik, pa to v zameno za Rusijo pomeni možnost velikega regionalnega vpliva. A že prej naj bi Asad plesal po ruskih taktih. Med drugim naj bi prepovedal gradnjo katarskega plinovoda, da bi razveselil Ruse, s tem pa razjezil Katarce, ki naj bi nato z več milijoni podprli upornike in tako prilili ogenj na sirski konflikt. Rusija ima sicer v Latakii pomembno vojaško oporišče in pomorsko bazo v pristanišču Tartus, zato je ohranjanje moči v Siriji zanjo strateškega pomena. Moskva je bila sponzor mirovnih pogovorov v Astani. Končali so se brez dogovora.

Če od svetovnih velesil pogledamo k regionalnim igralcem, je tukaj Turčija, ki je vseskozi podpirala uporniške skupine in ima v boju svoje interese, saj je povezan s turškim bojem proti Kurdom. Se pa Turčija bori proti IS, tudi zato, ker je ta skupina napade izvajala tudi na turških tleh. Turčija podpira mirovne pogovore, je pa malo manj jasna o tem, ali je del rešitve tudi Asadov odhod.

Na drugi strani regionalnih igralcev je Iran, ki goreče podpira Asadov režim, še posebej od leta 2012. Nudi mu podporo, tako ko gre za vojaško opremo kot za urjenje sil. Prav tako so v Sirijo poslali svoje vojake. Asad je za Iran strateško pomemben v boju proti regionalnima sovražnikoma Izraelu in Saudski Arabiji. Prav tako prek Sirije oborožujejo Hezbolah, ki ga izkoriščajo v boju proti Izraelu. Dolgoročni načrt Irana pa naj bi bila vzpostavitev koridorja do Libanona skozi Sirijo in Irak.

V dogajanje v Siriji se ob velikih igralcih zapletata tudi Velika Britanija in Francija. Francoski predsednik Emmanuel Macron je zavzel zelo trdo linijo do sirskega režima po zadnjem napadu s kemičnim orožjem. Francija sodelovanje v akciji vidi kot možnost, da se znova povzpne po jakostni lestvici velesil, po drugi strani pa je zaradi problemov na domačem območju boj proti skrajnežem za Francijo nujen, saj je bila v zadnjih letih glavna evropska tarča IS. 

Sirija
Sirija FOTO: iStock

Prihodnost?

Čeprav orožje v Siriji torej še zdaleč ni utihnilo, trpljenje ljudi se nadaljuje, pa so mnogi že zazrti v prihodnost te države. Režim je namreč na dobri poti, da ob podpori zaveznikov obračuna z uporniki, grožnja Islamske države, kot je obstajala še pred dobrim letom, je skoraj uničena. Pričakovati pa je, da se bodo borci razkropili v nove frakcije, iz katerih bo prej ali slej nastala nova grožnja lokalnemu, regionalnemu ali celo svetovnemu miru.

Kaj se bo zgodilo v Siriji, je tudi za analitike izjemno zapleteno vprašanje. Strinjajo se, da se sirski konflikt najbrž bliža koncu. Tudi zato je nekaj skeptikov prepričanih, da za zadnjim incidentom s kemičnim orožjem ne stoji Asad, ki vojno zmaguje, ampak uporniki, ki jo izgubljajo.

Kanadski strokovnjak Bruce Mabley je glede alternativ za Sirijo precej skeptičen, še posebej, ko gre za prihodnjo vlogo precej oslabljene opozicije. Nekateri celo ocenjujejo, da se je ta že vdala v usodo, tudi ljudje, utrujeni od boja s skrajneži, naj bi spet vse bolj zaupali Asadu, ki je "vsaj dokazal, da se zna skrajnežem postaviti po robu", kot njegovim alternativam.

Prav tako so se spremenila regionalna razmerja. Okrepil se je Iran, Rusija se je iz obrobnega regionalnega igralca okrepila v voditelja, vse to je voda na mlin Asadu. S svojo zmedeno politiko so regionalni vpliv pod vodstvom Obame izgubljale ZDA. 

Kaj pa bo sledilo, ko bo vzpostavljen mir? Načrt mora biti kratkoročen in dolgoročen, menijo analitiki, moč sprememb pa mora ostati v rokah sirskega ljudstva. Zunanji poskusi spreminjanja režimov, kot smo jih videli v Iraku in Libiji, so se končali z anarhijo, ki je zavladala, ko je padel "zlobni diktator". Želja po vpeljevanju demokratičnih ureditev na območja, kjer z njimi nimajo zgodovinskih izkušenj in niso zapisane v kulturo naroda, je doslej pogosto povzročila več škode kot koristi. Hitra odstavitev Asada bi državo ob odsotnosti jasne alternative lahko pahnila v kaos, se strinja veliko analitikov. Kar pa po drugi strani ne pomeni, da bo po končanju konflikta nadaljeval, kot da se ni nič zgodilo.

Dolgoročna prihodnost Sirije ni Asad, se strinjajo poznavalci, manj pa je konsenza o tem, kdo je. Mabley meni, da je na potezi zmerna opozicija, da se okrepi, postavi vizijo in jo uresniči. Veliko dela naj bi tako njene člane čakalo predvsem na diplomatskem parketu, kjer se doslej niso znali pokazati kot enotna in kredibilna alternativa. In prav enotnost je eden večjih izzivov sirskih skupin, ki želijo mirne in konkretne spremembe. V situaciji, ko več skupin bije slepi boj, zmagujejo diktatorji in teroristi. V ozadju sporov so ideološki boji, ki jih skupine niso bile zmožne presekati stoletja, vprašanje je, ali je lahko vprašanje sirske prihodnosti prelomna točka. Radikalni islam, ki se zateka k neobhodni povezanosti države in religije, bo namreč težko sprejel sekularizacijo. Svobodnejše skupine se otepajo vpletanja religije v državo.

Na številnih območjih, kjer so bila nasprotja najhujša, bo ostalo odprto vprašanje sobivanja, aktivizem ne na eni ne na drugi strani ne bo zamrl, zato bo vprašanje dolgoročnega ohranjanja miru ostalo.

Kot ostaja odprto vprašanje, kaj se bo zgodilo z milijoni sirskih beguncev po svetu. Tudi, ko vojne ne bo več, vsaj takoj ne bodo mogli domov. Mnogim bo zaradi drugačnih prepričanj v domovini še leta po koncu vojne pretila nevarnost. Številni pa se domov niti ne želijo vrniti, saj jih tam drugega kot ruševine in grozljivi spomini niti ne čaka.

V Turčiji, kjer jih je skoraj tri milijone, sicer mnogi želijo, da se begunci čim prej vrnejo v Sirijo. Očitajo jim, da prevzemajo službe Turkov, da so kulturne razlike prevelike. A raziskava, ki sta jo objavili INGEV Foundation in Ipsos, kaže, da med 50 in 70 odstotkov sirskih beguncev v Turčiji ne želi domov, ampak želijo ostati v svoji novi domovini.

Sirski konflikt naj se ne rešuje na bojišču, ampak za pogajalsko mizo. To so pozivi, ki smo jih včeraj poslušali v odzivu na napade s kemičnim orožjem. A orožje je zapelo predvsem zato, ker dialog ni dal rezultatov. Da bi bilo tokrat drugače, bodo morali tako domači kot svetovni igralci v sirskem konfliktu dobro razmisliti o svojih potezah, pred lastne interese pa postaviti razrušeno državo, če želi ta iti po drugačni poti, kot so jo v preteklosti ubrale nekatere druge države, ki se v notranjih konfliktih posledično utapljajo ne leta, ampak desetletja.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (588)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Izkos
16. 04. 2018 17.53
+2
večina sveta igra na tistem ozemlju "igrico" premoči v svetu
ROMELS
16. 04. 2018 17.31
+5
V Bildu piše, da migrantke raje rojevajo, kot da bi šle delat.
BUONcaffee
16. 04. 2018 16.20
-2
Sedaj bo Rusija še bolj zavarovala svojega Asada v Siriji, z ekonomskega vidika gledano bo porabila še več denarja iz svojega žepa v upanju, da bo po končani vojni dobila denar nazaj, če se izide zadeva. Vprašanje časa kdaj bo Rusija bankrotirala in se morala umakniti iz Sirije.
relos
16. 04. 2018 15.30
+8
ko bo nafto zamenjala voda, smo mi v nevarnosti...
indiana2222
16. 04. 2018 11.43
+7
...a je imel kdo jajca objavit, zakaj je napad na Sirijo trajal " samo" cca eno uro namesto nekaj dni??? Zato, ker so jim rusi v eni uri sestrelili 180 tomahawkov in jim zagrozili s hipersonišnimi projektilom,ki se meri v megatonah nakar so vsi po vrsti z amerigosi napolnili plenice in se z repom med nogami pobrali domov. Ma reveži nimajo niti za pol bureke proti Rusom, ki upam kmalu vkorakajo v Washigton in ga pokorijo 4 ever !
DeBill
16. 04. 2018 10.44
+8
upajočih upornikov ni bilo, ne blejajte laži, bili so proxy uporniki z inštruktorji
Ka pa mislis
16. 04. 2018 10.13
+5
verjetno jemen, koreja, venezuela, upam pa da kje na tleh usa.
AlternativeFacts
16. 04. 2018 08.19
+19
(Ugrabljene sanje, iluzije in resničnost: od smrti v plamenih do morilskega kaosa. Kam pa potem?)..@Potem se pa zbudimo v "zahodnih vrednotah", ki vse to generirajo....
kam_to_pelje
16. 04. 2018 08.13
+16
omenjeni napad je čista agresija in onemogočanje neodvisne preiskave v Dumi. Ni bila napak. Pač pa dejansko uničevanje dokazov in onemogočanje dejanske preiskave,ki bi jo horteli opravit. Torej je bil omenjeni napad s kemičnim orožjem ve veliki meri dejansko zrežirana laž. Zahod resnično uničuje svet, ker drugače ne bo preživel. Saj je zadolženost svete trojice nenormalno visoka. Kar pa v vojni pstane nično. Torej odgovor na dlani. Samo ne vem zaka j morajo to prenašati sirski civilisti???Naj to prenašajo na svoji koži zahodnjaki.
macro
16. 04. 2018 08.09
+13
Koliko je bilo med ilegalci Sirskih beguncov?
DeBill
16. 04. 2018 10.45
+8
lordslayer
16. 04. 2018 08.03
+7
za vse se lahko zahvalijo Američanom...
ZAinKONTRA
16. 04. 2018 07.33
+14
tudi v sloveniji se je 91 zgodila pomlad,pa mi naj nekdo dokaže,da ni bila sponzorirana oz. podprta od zunaj,bi bla pa verjetno še bolj krvava,če bi imel nafto in plin
Razumnež
16. 04. 2018 09.59
+2
mik1968
16. 04. 2018 16.24
+4
Od istih kot afriška pomlad, saj ti bo nekoč kliknilo. Nobena revolucija in udar se ne izvrši, če ni dobro pripravljena in sponzorirana. Brez tega vse hitro potihne.
VolkBrenin
15. 04. 2018 22.34
+28
Zanimivo ...verjetno je tole eden boljših člankov zadnjih nekaj let na tem portalu...Sicer ima še vedno nekaj zadev preveč v prid " zahoda " ...načeloma pa dober. ...kot bi nekdo " želel priznati napako " in ljudem povedati ...da je lagal - oziroma je zaradi vseh znanih informacij o siriji in geopolitiki " dojel " , da se ljudem pove tudi to . Klub temu pro zahodni mediji ne more iz svoje kože...to pokaže že uvodoma , ko sirijo in sistem tam imenuje - režim - . Zaključek - zahodni Režim še vedno upa , da bo z manipulacijami zavajal svojo populacijo dp te mere - da bo javno mnenje ostalo v podporo " zahodnemu režimu " ...
VolkBrenin
15. 04. 2018 22.39
+9
Generalno gledano članek " priznava " napako zahodnih režimskih sil " po BV in severni afriki...
Viggen
15. 04. 2018 22.24
-15
kakšne kretenizme ste tukaj zapiosali, 24ur. Če ta, ki je to napisal, res verjame v to, se mi smili ...
Gregi82
15. 04. 2018 22.27
-6
Neandertalcev je ogromno, tako da dosti jih verjame, žalostno ja
krtofl
15. 04. 2018 20.25
+30
ma....mislim da se bodo ti napadi z kemičnim orožjem končali ko bodo kitajski in ruski tanki patruljirali po ameriških mestih...
+43
24 ur nehajte širit ameriške laži npbebe arabske pomladi ni bilo temveč so ameripani plačali milijarde tako ,da so to njihovi plačanci ....enako je bila plačana revolucija v Urajini. itd to amerika počne že 250 let po sistemu laži ubijaj pokradi...ja ja 24 ur ste plačanci ameriškega morilskega kradljivega sistema☠👽😈👺👹😡🇱🇷
jzkzfzmz
15. 04. 2018 19.36
+39
Assad je bil zbran s strani ljudstva in vi 24 kur če imate j...a lahko pokažete kako so Assada v V. Ghouti ljudje pozdravljali... aja seveda tega se ne sme prikazat... ljubitelji al-kaide prikazujejo kako al-kaida holivudsko prireja kemične napada... ameriučani en dan prej raketirajo preden pride OPCW, ki je dokazala da že 100 ni bil Assad kriv za napad... hehe pri vas se za vreme zlažete... verjetno sploh ne veste kje je Sirija? A ste bili kdaj z doma ven iz urdništva in videli svet? A res tako radi imate terorizem, da ga sam še reklamirtate? Hvala
Camil
15. 04. 2018 19.34
-25
Ponosen na slovenskega zeta
komarec
15. 04. 2018 19.50
+26
ZAinKONTRA
15. 04. 2018 18.59
+17
v članku me je najbolj zmotl,da sirijska prihodnost ni asad.seveda,prihodnost sirije je samo marioneta z vnaprej določenimi cilji.asad je prav da gre,v kolikor ni bil izbran iz strani sirijskega ljudstva.v siriji ni samo asad problem zahoda,večji problem so ruske vojaške baze in eventuelne ruske želje po ekspanziji v tem delu sveta,bo hitr vojaški konflikt z zahodnjaki
BenQurer24
15. 04. 2018 18.28
+7
Kar se tiče teh raketic... Izgleda da ni Kim Jon Un raketa man... ampak da je Trump... Rusi pa sirijci so se tako ustrašili, da zapuščajo teritorij... bežijo proti iranu :D BRB... pravljice za lahko noč...