V Siriji so se 15. marca 2011 po vzoru arabske pomladi začeli protesti proti režimu, ki so prerasli v državljansko vojno. V petih letih od izbruha konflikta je Sirija postala poligon merjenja moči svetovnih sil, gojišče džihadistov in vir begunskega vala, ki je razkril neenotnost in nemoč Evrope. V Siriji trenutno velja premirje, a ne za vse.
Kako se je začelo?
Za začetek sirskega konflikta veljajo protesti proti režimu predsednika Bašarja al Asada 15. marca 2011, ko so protestniki na ulicah Damaska zahtevali demokratične reforme in izpustitev političnih zapornikov, varnostne sile pa so nanje streljale.
Kdo je vpleten v netenje nestabilnosti v državi?
Politolog in sociolog ter docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem Primož Šterbenc je poudaril, da dvomi v popolno spontanost protestov proti Asadovemu režimu. Kot je pojasnil, nekateri podatki, razkriti v aferi Wikileaks, kažejo, da je ameriška obveščevalna agencija Cia že leta 2009, verjetno v sodelovanju s Katarjem in Savdsko Arabijo, začela finančno podpirati sirsko opozicijo, ker je Asad zavrnil sodelovanje pri gradnji "sunitskega plinovoda", ki bi zemeljski plin iz Katarja prek Savdske Arabije, Jordanije in Sirije pripeljal do Turčije in naprej v Evropo.
"Tudi če so bili protesti spontani, pa je mogoče reči, da jih je izkoristila Savdska Arabija, tako da so se v državo zlile radikalne sunitske skupine, ki so se začele ostro bojevati za zrušitev Asada. Te skupine Savdska Arabija vse do danes oborožuje, ker hoče na vsak način presekati "šiitski polmesec" oziroma zmanjšati vpliv Irana," je ocenil Šterbenc.
Katere države so komaj čakale, da proteste proti sirskemu režimu izkoristijo za svoje načrte?
Razlog za začetek vojne Šterbenc vidi tudi v delovanju Asadovega režima, vendar pa so k temu prispevali tudi protestniki. Ti se niso zavedali, da je Sirija bistveno bolj kompleksna zgodba kot Tunizija in Egipt, saj je versko in zgodovinsko kompleksna in nevralgična. Zavedati bi se tudi morali, da nekatere zunanje sile, kot so Savdska Arabija, ZDA, in Izrael, komaj čakajo, da bi proteste izkoristile za rušenje režima oziroma destabilizacijo Sirije. Končno bi se morali protestniki po mnenju Šterbenca zavedati, da Asadov režim zaradi negativne zgodovine in strahu alavitov lahko sproducira vojno in režim je to dejansko naredil.
Poligon velikih akterjev
Vojno vseh pet let poganja iluzija režimske in protirežimske strani, da lahko zmagata, meni Šterbenc. Zmaga ene ali druge strani namreč ni možna, ker imata obe zadostno kritično moč in močne zunanje podpornike: režim podpirajo Rusija, Iran in šiitski borci iz Libanona, pri čemer je zelo pomemben Hezbolah, Irak, Afganistan in Pakistan; upornike pa podpirajo Savdska Arabija, Katar, Združeni arabski emirati, Kuvajt, ZDA, Francija, Velika Britanija in prikrito Izrael. In prav zunanji akterji s svojo podporo obema stranema ohranjajo iluzijo ene ali druge strani o zmagi. Vojna sreča posledično oscilira, pravi Šterbenc.
Vse več vpletenih
V sirski konflikt je danes vpletenih veliko več akterjev kot na začetku. Na strani režima so se sirski vojski med drugim pridružile prorežimske milice, borci šiitskega gibanja Hezbolah, ruska letala in borci iz Irana.
Proti režimu se na drugi strani bori več uporniških skupin. Med pomembnejšimi je po navedbah francoske tiskovne agencije AFP skupina Ahrar al Ham, prisotna predvsem na severu države, v regiji s prestolnico Damask je vplivnejša skupina Džaiš al Islam. Upornike podpira tudi džihadistična Fronta al Nusra, povezana z mednarodno teroristično mrežo Al Kaida, ki jo sestavljajo predvsem sirski džihadisti.
Kaos v Siriji izkoristila tudi IS
Kaos v Siriji je izkoristila skrajna sunitska skupina Islamska država, ki je prevzela nadzor nad deli Sirije in Iraka in junija 2014 razglasila kalifat. Džihadistični borci, med njimi številni tujci, v Siriji bijejo "vojno v vojni" ter se borijo proti silam sirske opozicije, rivalskim skrajnežem iz fronte Al Nusra, pa tudi proti vladnim in kurdskim silam.
Ko se vplete Zahod
Mednarodna koalicija pod vodstvom ZDA je septembra 2014 začela letalske napade na cilje IS, leto kasneje pa se je v boj proti IS s svojimi letalskimi napadi vključila še Rusija, ki ji aktivisti sirske opozicije očitajo, da so bili v njenih napadih ubiti predvsem civilisti in sirski uporniki, ki jih podpira Zahod.
Potem ko je IS lani v Siriji utrpela izgube, predvsem na severu države, so na moči pridobile sile več desetletij zatiranih sirskih Kurdov. Njihova glavna oborožena milica so Enote za zaščito ljudstva (YPG).
Pred protesti v Siriji živelo 23 milijonov ljudi
V petih letih je konflikt v Siriji, kjer je pred protesti leta 2011 živelo 23 milijonov ljudi, terjal več kot 270.000 smrtnih žrtev. 4,5 milijona ljudi je zapustilo državo, 6,5 milijona je notranje razseljenih. Med begunci jih je največ zatočišče, med 2 in 2,5 milijona - poiskalo v sosednji Turčiji, pa tudi Libanonu in Jordaniji. Številni Sirci so se zatekli tudi v Evropo, ki za begunski val nima enotne strategije in številne članice EU so enostransko začele zapirati meje.
Premirje, a ne za vse
Po skoraj petih letih konflikta je bila na podlagi dogovora med ZDA in Rusijo o premirju 27. februarja vzpostavljena ustavitev sovražnosti, ki pa ne velja za IS in Fronto al Nusra.
Šterbenc meni, da bi to lahko bila prelomnica, a opozarja na več velikih nevarnosti. Med drugim Cia in Pentagon nista naklonjena sodelovanju z Rusijo, ker jo hočeta izriniti iz Sirije in poraziti sirski režim. Največjo težavo pa Šterbenc vidi v Savdski Arabiji in Turčiji, ki ostajata odločeni v svojem rušenju Asada - po vsej verjetnosti v "ustavitvi sovražnosti" vidita zgolj priložnost za okrepitev upornikov, da bi se lahko učinkovito uprli vojaški ofenzivi režima, meni politolog.
Vzporedno z ustavitvijo sovražnosti tečejo mirovna pogajanja pod okriljem ZN, ki naj bi se nadaljevala v ponedeljek. Predstavniki sirskega režima in opozicije naj bi se osredotočili na oblikovanje prihodnje vlade, pripravo nove ustave ter organizacijo parlamentarnih in predsedniških volitev.
Kako bi lahko končali vojno v Siriji?
Po mnenju Šterbenca je vojno v Siriji mogoče končati izključno na politični način, z oblikovanjem skupne šiitsko-sunitske oblasti, verjetno v obliki nekakšne kompleksne federacije, ob visoki stopnji avtonomije Kurdov, a s prepovedjo njihove odcepitve.
Kot je pojasnil, se morajo o tem dogovoriti štirje najmočnejši akterji - ZDA, Rusija, Savdska Arabija in Iran- ki lahko s svojim vplivom pritisnejo na bojevnike v Siriji. Kompromis pa mora nujno, vsaj za določeno prehodno obdobje, denimo od dveh do petih let, vključevati predsednika Asada, in sicer kot šiitskega sooblastnika, vendar ne edinega oblastnika. Takojšnji odhod Asada bi namreč po mnenju Šterbenca lahko povzročil destabilizacijo režima in posledično katastrofo za manjšinske skupnosti.
KOMENTARJI (52)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.