Watkinsonova je povedala, da je že avgusta lani opozarjala predsednika podjetja Kennetha Layja na sumljivo računovodstvo nekaterih vodilnih kolegov pri Enronu. Glavna krivca za propad Enrona je izpostavila nekdanjega generalnega direktorja Jeffreyja Skillinga in finančnega direktorja Andrewa Fastowa, ki naj bi bil boter ustanavljanja partnerskih podjetij, kjer se je nabralo skupaj za milijardo dolarjev dolga. Po odkritju tega dolga je Enron zašel v hude težave in 2. decembra lani razglasil stečaj. Watkinsonova je med drugim dejala, da sta Skilling in Fastow po njenem prepričanju zavedla predsednika Layja, ki naj ne bi bil vmešan v prikrivanje dolga.
V Enronu vladala Skilling in Fastow
V Enronu naj bi v resnici vladala Skilling in Fastow, ki so se ju sodelavci bali in jima niso upali nasprotovati. Skilling je lanskega avgusta odstopil s položaja generalnega direktorja, pri čemer je navedel osebne razloge, položaj pa je nato prevzel sam predsednik Lay. Po besedah Watkinsonove ustanavljanje partnerskih podjetij, na katerih se je nabiral dolg Enrona, ni bila nobena skrivnost v podjetju, vendar si nihče ni upal nič reči, ker se je vsak bal za svojo službo. Watkinsonova pa je avgusta lani le zmogla pogum in Layju poslala anonimno pismo, v katerem ga je opozorila na težave. Sama je bila pred leti zaposlena pri revizorskem podjetju Arthur Andersen in se je zavedala, da lahko takšno računovodstvo podjetje pripelje v hude težave.
Arthur Andersen se je prav tako znašel pod preiskavo, saj so revizorji vedeli za sumnljive posle pri Enronu, vendar niso storili ničesar, na koncu pa še uničevali dokumentacijo o opravljenih revizijah.
Vodilni delavci prodali za milijardo dolarjev delnic
Enron in Arthur Andersen sta se lansko jesen znašla pod preiskavo Zvezne komisije za vrednostne papirje in borzo, razkritje milijarde dolga, pa je vrednost delnic potisnila na samo dno. Lay je medtem še avgusta prepričeval zaposlene, da je vse v redu, kljub temu pa ni smel nihče prodajati delnic, niti iz pokojninskih skladov. Skupina vodilnih delavcev, ki je vedela, da se obetajo težave, pa je veselo prodala za skupaj milijardo dolarjev delnic. Med njimi je bila tudi Watkinsonova, ki je avgusta prodala za 31.000 dolarjev delnic, jeseni pa še za 17.000 dolarjev.
Kongresniki ji tega niso zamerili, saj je priznala, da se je bala opozoriti še koga izven podjetja. Najprej, ker jo je bilo strah, da se ji ne bi kaj zgodilo, po drugi strani pa ni želela pospešiti propada Enrona. Ko je po Skillingovem odstopu avgusta slišala, da bo na položaj morda imenovan Fastow, ji je bilo dovolj in je stopila do Layja. Ta naj bi jo zaprosil, da mu da še nekaj časa za notranjo preiskavo, vendar Watkinsonova meni, da mu ni bil povsem jasen obseg težav v Enronu. Fastow je medtem izvedel za sestanek in ji zaplenil računalnik ter zahteval njen odstop, vendar ga Lay ni uslišal.
Kongresniki so Watkinsonovo sprejeli z navdušenjem
Pričevanje Watkinsonove je povsem drugačno od pričevanja Skillinga, ki so ga zaslišali pretekli teden. Skilling je vztrajno zanikal, da bi kaj vedel o partnerskih podjetjih, Watkinsonova pa ga je opisala kot angažiranega generalnega direktorja, ki mu ni ušla niti najmanjša malenkost. Po njenih besedah so Skilling, Fastow ter Arthur Andersen prevarali Layja in upravni odbor. Odvetnik Jeffreyja Skillinga Bruce Hiller je po njenem pričevanju podal izjavo, v kateri je zatrdil, da vse, kar je povedala, ni nič drugega kot govorice in njeno mnenje, za katero nima nobene podlage. Poleg tega pa nikoli ni govorila s Skillingom.
Kljub temu pa so jo v kongresu sprejeli z navdušenjem, pri čemer niso skoparili s pohvalami. Demokratski kongresnik Edward Markey jo je imenoval za heroja, za vest podjetja. Njegov strankarski kolega John Dingell ji je dejal, da je izredna in pogumna ženska, republikanec James Greenwood pa jo je opisal kot zvesto uslužbenko, ki je na žalost zaman skušala prepričati vodilne v podjetju, naj storijo, kar je potrebno za rešitev podjetja. Sprejem je bil popolno nasprotje soočenju s Kennethom Layjem in drugimi nekdanjimi direktorji Enrona, ki so se večinoma branili z molkom, zato pa so si senatorji in kongresniki dali duška s kritikami in oštevanjem.
