Škotska pred zgodovinsko odločitvijo - da ali ne neodvisnosti

Nekoč neodvisna kraljevina Škotska je del prek 300 let stare zveze v okviru Združenega kraljestva. V zadnjih desetletjih so se v njej krepile nacionalistične težnje, tesno povezane z vzponom Škotske nacionalne stranke (SNP), zaradi česar so sedaj Škoti postavljeni pred vprašanje, ali naj pot še naprej nadaljujejo skupaj z Londonom ali sami. 

Od zgodovinskega referenduma o neodvisnosti jih loči le še en dan. V primeru podpore neodvisnosti se odpirajo številna vprašanja, kako naprej, London pa v primeru zavrnitve referenduma Škotom ponuja še večjo stopnjo avtonomijo.

Težnje po odcepitvi so prisotne že dolgo časa, leta 1999 pa je bil z oživitvijo škotskega parlamenta prebit prvi mejnik. Leta 2011 je na volitvah v parlament zmagal SNP in nemudoma napovedala izvedbo referenduma o neodvisnosti. Dogovor o tem sta podpisala škotski premier Alex Salmond in britanski premier David Cameron.

Podporniki referenduma obljubljajo bogato Škotsko

V predreferendumski kampanji sta se oblikovala dva tabora. Podporniki neodvisnosti pravijo Da Škotska (Yes Scotland), zagovorniki zavrnitve neodvisnosti pa Boljši skupaj (Better Together).

SNP je izdala tudi belo knjigo o neodvisnosti, v kateri je zapisala, da bi lahko bila Škotska zahvaljujoč svojim naftnim zalogam v Severnem morju bogata, hkrati pa tudi bolj enakopravna in proevropska kot je Velika Britanija.

Ustvarimo lahko uspešnejšo Škotsko, je ponavljal Salmond in poudarjal, da želijo prekinit s tem, da jim vladajo politiki, ki jih Škoti niso volili.

Proti škotski neodvisnosti pa so vrste strnile vse večje britanske stranke, ki so aktivnost na terenu izrazito okrepile predvsem v zadnjih dneh. A pri tem niso bili povsem enotni. Neenotnost se je kazala predvsem v nejasnih obljubah glede večjih pooblastil za škotski parlament.

Škotski politični komentator in nekdanji politični urednik časnika Scotsman Hamish Macdonell je kot skupno točko vseh treh izpostavil dodelitev ustreznih pristojnosti, ki bi Škotski omogočale, da bi lahko sama določala in pobirala večino svojih davkov, poleg tega pa bi okrepila tudi pristojnosti na področju socialne in zaposlitvene politike.

A dejanske dodatne pristojnosti, ki bi jih prejela Škotska, so stvar pogajanj in v veliki meri odvisne od rezultata referenduma, je menil raziskovalec z edinburške univerze, ki sodeluje tudi pri projektu Scottish Centre on Constitutional Change Dejan Stjepanović. "Če bo izid (v primeru zavrnitve neodvisnosti) zelo tesen, bo za SNP to tudi neke vrste zmaga," je dejal.

Za ključne teme kampanje so se izkazala vprašanja prihodnje valute, škotske naftne rezerve, članstvo v EU in tudi usoda na Škotskem zelo cenjenega zdravstvenega sistema (NHS).

Medtem ko so bili obeti za zagovornike neodvisnosti dolgo časa precej slabi - javnomnenjske raziskave so jim redno pripisovale prek deset odstotnih točk zaostanka za nasprotniki - se je trend v zadnjih tednih obrnil in ena od najbolj verodostojnih anket jih je celo postavila na prvo mesto.

Ankete so sicer razkrile pomembne razlike med posameznimi skupinami prebivalstva - starejši volivci v večji meri nasprotujejo neodvisnosti kot mlajši, ženske manj podpirajo neodvisnost kot moški in ljudje, ki živijo na Škotskem, a so bili rojeni drugje, so manj naklonjeni neodvisnosti, v analizi na britanskem BBC ugotavlja David Cowling.

Škotska je neodvisnost že imela

Škotska kraljevina je kot suverena država obstajala že v zgodnjem srednjem veku. Njena pot z angleško se je v določeni meri združila leta 1603 s prehodom pod isto krono - škotski kralj Jakob VI. je v skladu z nasledstvom kot Jakob I. Angleški postal tudi kralj Anglije in Irske in se iz Edinburgha preselil v London. Njegova želja, da bi se kraljevini združili tudi pod enotnim parlamentom in cerkvijo, pa se ni uresničila.

Škotska je tako v naslednjih desetletjih ostala pretežno suverena država, nakar se je leta 1706 - predvsem v luči finančne krize zaradi neuspešnega poskusa škotske kolonizacije Paname - odločila tudi za vstop v politično zvezo z Anglijo. Leta 1707 sta kraljevini uradno vstopili v skupno Kraljevino Velika Britanija.

Ta je nato leta 1801 vstopila še v zvezo z Irsko, čemur je sledil nastanek Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske.

Leta 1922 ga je zapustila večina irskih grofij, ki so ustanovile Republiko Irsko, navaja spletna enciklopedija Wikipedia. Škotska je tako ostala v kraljestvu, ki še danes nosi uradno ime Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. V njem so še Anglija, Wales in Severna Irska.

Leta 1934 je bila ustanovljena Škotska nacionalna stranka, ki je leta 1945 v Westminster za kratek čas poslala svojega prvega poslanca, naslednjega pa šele leta 1967. Prav v 70. letih minulega stoletja je nacionalistično gibanje na Škotskem zaživelo z novo močjo.

Eden od dejavnikov je bilo odkritje nafte ob obali Škotske, ob čemer je bilo pogosto slišati, da gre za "škotsko nafto", ki da pripada Škotski. "Nafta je bila izjemno močna simbolična tema. Bila je nova in bila je dramatična," se je kasneje spominjal tedanji laburistični poslanec iz Škotske Tam Dalyell.

Levo usmerjeni SNP, dotlej z le nekaj sto člani, je na volitvah v britanski parlament leta 1974 osvojila presenetljivo zmago in v London poslala 11 poslancev.

SNP je kasneje spretno izkoristila tudi ogorčenje prebivalcev nad proračunskimi rezi in reformami vlade premierke Margaret Thatcher, ki je na oblast prišla leta 1979 in je postala eden najbolj nepriljubljenih premierjev v škotski zgodovini. V 80. letih so namreč varčevalni ukrepi močno prizadeli od industrije odvisno škotsko gospodarstvo - več kot tretjina zaposlenih je izgubila delovna mesta.

Na referendumu leta 1979 je zaradi spornega pravila, da mora za glasovati najmanj 40 odstotkov volilnih upravičencev, propadel predlog za oblikovanje regionalnega parlamenta.

To je Škotom vendarle uspelo slabih 20 let pozneje. Leta 1997 je zadostna večina Škotov glasovala za regionalni parlament z omejenimi pristojnostmi in takratni premier, v Edinburghu rojeni Tony Blair, je leta 1999 po 300 letih oživil škotski parlament, holyrood.

V parlamentu se je Salmond izkazal za prekanjenega taktika, ki je svoji stranki ob dveh glavnih argumentih - nafti in dediščini Thatcherjeve - zagotavljal vse večjo moč.

Ko so leta 2010 na oblast v Londonu prišli konservativci Davida Camerona, so škotski nacionalisti negodovali, da je tako kot pod Thatcherjevo - Škoti da v londonski parlament pošiljajo leve poslance, vladajo pa jim konservativci. Na Škotskem - od 60. let minulega stoletja laburistični utrdbi - so namreč torijci leta 2010 osvojili le enega od 59 poslanskih sedežev.

Po volilni zmagi leta 2007 je SNP štiri leta vodila manjšinsko vlado, preboj, ki je pomenil velik korak na poti do referenduma o neodvisnosti, pa je dosegla na volitvah maja 2011, ko je v škotskem parlamentu osvojila absolutno večino. Salmond je nemudoma napovedal izvedbo referenduma o neodvisnosti.

S Cameronom je oktobra 2012 podpisal t. i. edinburški dogovor, ki regionalni vladi na Škotskem daje pooblastila za izvedbo referenduma. Marca lani je bil določen njegov datum - 18. september 2014, novembra pa je Salmond predstavil podroben načrt oblikovanja neodvisne države. Če se bodo Škoti izrekli za samostojno pot, se bo Škotska osamosvojila marca 2016.