Skrivnostne usmrtitve v 'poslednji diktaturi' Evrope

BBC podaja zgodbo obsojenca z imenom Genadi Jakovicki, ki je bil obsojen za umor svoje partnerice. Zadnjih deset mesecev je lahko ugotovil, ali je dan ali noč zgolj po tankem snopu svetlobe, ki je prodiral skozi nišo na pokritem oknu. Luč je gorela brez prestanka, tudi ko je spal, zato ni bilo lahko vzdrževati občutka za čas. Izhodi na zrak so mu bili prepovedani, obiski pa skrbno nadzorovani in, razen odvetniku, dovoljeni le ožjim sorodnikom zgolj enkrat na mesec. Njegova hči Aleksandra je povedala, da nikoli ni vedel, kam gre, videli pa so ga lahko le skozi steklo in ob prisotnosti paznikov. Pogovor o sodnem primeru je bil prepovedan, pazniki pa so večkrat imeli neprimerne komentarje, češ da "nekaj malo časa še ima".

"Poslednja diktatura" Evrope

Belorusija velja za zadnjo evropsko diktaturo. Je edina država v Evropi in edina naslednica Sovjetske zveze, ki še ni opustila smrtne kazni, celoten proces izvajanja teh kazni pa spada med skrbno varovane državne skrivnosti.

Eksekucije so izvršene s strelom v glavo, natančno število pa ni znano. Domneva se, da je bilo od leta 1991, ko je Belorusija razglasila samostojnost, izvršenih več kot 300 smrtnih kazni. Amnesty International trdi, da so lani usmrtili dva obsojenca, v negotovosti pa zadnji strel čaka še šest zapornikov, med katerimi ni žensk, saj so po beloruski zakonodaji na smrtno kazen lahko obsojeni le moški.

Kršitve človekovih pravic in psihološki pritisk

Večinoma gre za zločince, obsojene zaradi umorov na posebno surov način. Nastanjeni so v strogo varovanih prostorih v kleti gradu iz 19. stoletja sredi prestolnice Minsk. Aktivisti in novinarji redko dobijo dovoljenje za vstop.

Po trditvah lokalnih človekoljubnih organizacij so zaporniki izpostavljeni mučenju ter drugim nečloveškim in poniževalnim ravnanjem. Nekdanji zaposleni v zaporu je povedal, da jim je prepovedano sedeti ali ležati na postelji zunaj določenih ur, zato se večino časa sprehajajo po celici. Tudi njihova pravica do pošiljanja in prejemanja pisem naj bi bila pogosto kršena.

Amnesty International opozarja, da so razmere grozljive in da se do obsojenih v zaporu obnašajo "kot bi že bili mrtvi".

Obsojen za umor partnerice

Genadi Jakovicki je bil leta 2015 obsojen, potem ko je po dveh dneh popivanja s prijatelji v prepiru doma do smrti pretepel svojo partnerico. Po sporu, v katerem bi jo naj večkrat udaril v obraz, se je odpravil v sobo in tam zaspal. Ko se je zbudil, jo je našel mrtvo in obvestil policijo. Tri dni pozneje so ga aretirali.

Jakovicki naj bi bil že na prvem zaslišanju izpostavljen psihološkemu pritisku. Priče, ki so bile prisotne v stanovanju v času zločina, so podale nasprotne si izjave, nekatere pa naj bi bile na sodišču celo vinjene, trdi njegova hči Aleksandra.

Leta 1989 je bil Jakovicki že obsojen za umor, za kar je odslužil 15-letno zaporno kazen. Po hčerinih besedah naj bi to dejstvo bilo glavni dokaz proti njenemu očetu. Januarja 2016 so ga spoznali za krivega umora, ki ga ni priznal, in obsodili na smrt.

Njegov odvetnik je v pritožbi na vrhovno sodišče trdil, da sojenje ni bilo pošteno in da je bil glavni dokaz, forenzično poročilo o najdeni krvi tretje osebe pod nohti žrtve, zanemarjen. Sodišče je potrdilo sodbo in usmrtitev so izvedli novembra 2016.

Svojci za smrt včasih izvedo šele s pošiljko osebnih stvari

Na dan usmrtitve obsojence obišče državni tožilec in jih obvesti, da je bila njihova prošnja predsedniku za pomilostitev zavrnjena. Nekdanji vodja zapora, kjer izvajajo eksekucije, Aleh Alkajev, je povedal, da se tresejo od strahu ali mraza in da njihove oči izžarevajo takšno grozo, da jih ni mogoče gledati.

Oči jim zakrijejo s prevezo in jih odpeljejo do posebne sobe, kjer je dostop dovoljen le tistim, ki jih določi tožilec, nikoli pa ni zraven predstavnikov javnosti.

Prisiljeni so, da pokleknejo, nato jih ustrelijo. Postopek naj ne bi trajal dlje kot dve minuti. Šele nekaj tednov ali mesecev pozneje so svojci obveščeni o smrti, včasih pa zanjo izvedo šele s prejeto pošiljko osebnih stvari njihovega svojca. Trupla nikoli niso vrnjena svojcem in kraji, kjer so pokopana, ostanejo državna skrivnost.

Javno mnenje o odpravi smrtne kazni ostaja nejasno

Leta 1996 je kar 80 odstotkov Belorusov na referendumu zavrnilo odpravo smrtne kazni. Rezultat referenduma je, podobno kot druge volitve v Belorusiji, ostal oporečen, saj so se pojavila namigovanja o večjih volilnih nepravilnostih.

Predsednik Aleksander Lukašenko, ki je na oblasti od leta 1994, rezultat še vedno uporablja za upravičevanje svoje politike. Belorusija tako ostaja edina evropska država, ki ni članica Sveta Evrope.

Tatiana Termacic iz Direktorata za človekove pravice in vladavino prava pri Svetu Evrope trdi, da bodo morali v Belorusiji počasi izbrati pot do odprave smrtne kazni. "Odprava se bo zgodila, a bolje prej kot pozneje," še pravi in doda, da je Belorusija "črni madež" sredi celine, kjer smrtna kazen več ne obstaja.

Zadnja merjenja javnega mnenja v Belorusiji kažejo na upadanje podpore smrtni kazni v javnosti, kar je med drugim tudi rezultat osveščanja ljudi.

Največ razburjenja v zadnjih letih sta poželi usmrtitvi moških, obsojenih za bombni napad na postaji podzemne železnice v Minsku. Nekatere špekulacije tako še vedno govorijo, da se z odpravo ne strinja med polovico in dvema tretjinama prebivalcev.