'Sloveniji nič ne zamerim, mogoče določenim posameznikom'

Budimir Vuković se je leta 1978 iz Nikšića preselil v Slovenijo ter bil celo večnost izbrisan. A tudi zanj je posvetila luč na koncu tunela, saj je 27 let po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva dobil dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, v kar pa je, kot nam sam pove, vložil veliko napora: ''Če bi mi nekdo povedal, koliko časa bo to trajalo, mislim, da to ne bi bilo krščansko, saj sem sam kristjan, ampak mislim, da bi naredil samomor."

A vseeno je verjel v dan, ko bo dobil potni list: ''Če bi bil primoran, da na otočku na sredini oceana stojim na eni nogi, bi vseeno živel. Tega citata sem se spomnil vsakič, ko mi je bilo najtežje.''

Vukoviću so prvo prošnjo za državljanstvo zavrnili, ker je po referendumu leta 1991 za sedem mesecev zapustil Slovenijo. Opravljal je namreč pilotski tečaj v Srbiji. Je pa Vuković za državljanstvo zaprosil štirikrat.

Ko smo Vukovića vprašali, ali ima kakšne želje, kam bi zdaj, ko ima svoj potni list, odpotoval nam je povedal: ''Jaz pravim, da sem krščan, ampak verjamem tudi v horoskop, in jaz sem škorpijon. Škorpijoni pa so popotniki.''

Zato, ker je sam dejal, da je strastni popotnik, smo se odločili, da ga povabimo na kavo, čez mejo.

Med potjo sva se pogovarjala o številnih izzivih, ki mu jih je ponujalo življenje. Kako je delal v jedrski elektrarni, bil avtomehanik in taksist. Ravno, ko je opravljal delo taksista se mu je življenje sesulo, saj mu je leta 1993 policija odvzela dokumente. 

Ko smo prestopili državno meje Vuković ni skrival svojega navdušenja: ''Nekoč so govorili, v času železne zavese: preko vode do svobode. Podoben občutek je tudi sedaj.''

Ko smo se usedli na kavi se nismo mogli izogniti vprašanju o tem, ali kaj zameri Sloveniji, a kot pravi sam: ''Mogoče na določene ljudi. Na Slovenijo pa nikakor. Na tiste glavne krivce.''

Zgodba Vukovića je dokaz da, nikoli ne smeš obupati, in kot je sam dejal, tudi če bi bil primoran, da na otočku sredini oceana stoji na eni nogi, bi vseeno živel.