Slovenka na poveljniškem mostu ene največjih križark na svetu: Uresničile so se mi sanje

Z Ajo Pivko se srečava v enem od 20 barov na krovu čisto nove MSC Grandiose, zasidrane v nemškem Hamburgu. Mesto so "v čast ladji" odeli v modre barve – za svetlobni šov je poskrbel znani umetnik Michael Batz, absolutni višek postanka v Hamburgu pa je bil krst ladje, katere botra je postala filmska legenda Sophia Loren – sicer družinska prijateljica ustanoviteljev podjetja, družine Aponte.

Ura se bliža deseti zvečer. Ne ravno klasična ura za intervju, a za sogovornico se je delovni dan končal šele zdaj.

Po diplomi iz navtike avgusta letos je spisala in razposlala 50 prošenj za pripravništvo, vpisala se je na magisterij, saj je bila prepričana, da bo iskanje dela dolgotrajno. Četudi so ladijski oficirji v branži zelo iskani, je namreč težko dobiti pripravništvo in to pot sploh začeti. Eno od prošenj je poslala podjetju MSC Cruises, za katerega si je najbolj želela delati. A brez velikih pričakovanj. Potem pa se je zgodil scenarij, ki si ga običajno zamislijo filmski ustvarjalci: "V začetku oktobra, ko smo bili z družino ravno na križarjenju, so me klicali iz podjetja in me povabili na razgovor. Po še večjem naključju sem bila ravno tistega dne v Sorrentu, kjer ima družba pisarno. Razgovor je bil uspešen, dobila sem delo in čez teden dni sem bila že na ladji." Uresničile so se ji sanje, ki si jih sploh ni drznila sanjati: "Pravzaprav si nisem niti upala razmišljati o tem, da bom dejansko prišla na potniško ladjo, kaj šele na čisto novo in na eno največjih."

V potniške ladje se je zaljubila pri šestih

Pivkova prihaja iz Velenja, ki ni ravno "pomorsko mesto". A v velike potniške ladje se je zaljubila že kot otrok: "Prvič smo šli na križarjenje, ko sem bila stara šest let. S tega potovanja se ne spomnim prav veliko, se pa spomnim občutka, ki me je prevzel, ko sem prvič videla ladjo. Z družino smo nato redno križarili in na to je vezanih nekaj mojih najlepših spominov. Pravzaprav sem že od otroštva vedela, kaj si želim početi, tako da ni bilo nobene dileme o izbiri študija – po gimnaziji sem se vpisala na študij navtike."

Na čas študija ima izjemno lepe spomine: "Najbrž ni boljšega kot študij na Obali. Živela sem v Portorožu, v neposredni bližini fakultete in morja. V mojo generacijo so vpisali 60 študentov. Študij je bil zanimiv, prijeten. Profesorji so nas poznali, imeli smo dobre odnose."

Se pa v času študija z velikimi potniškimi ladjami ni srečala. "K nam jih že tako prihaja zelo malo, ko pa je kakšna prišla v Koper, fakulteta ni organizirala ogleda. Osredotočenost je bila v času študija vsekakor na tovornih ladjah. Prav tako večina, ki po študiju želi na morje (številni namreč izberejo delo na kopnem), delo poišče na tovornih ladjah. Če želiš na potniško ladjo, si na tej poti večinoma prepuščen samemu sebi."

Kar je ni odvrnilo od načrta, da si utre pot na ladjo za križarjenje: "V mojem poklicu od kandidatov seveda zahtevajo primerno izobrazbo, vrsto certifikatov, za pridobitev katerih so potrebni tečaji, ki tudi stanejo. Izobraževanja se vrstijo med celotno kariero, saj je tečaje treba obnavljati na dve, tri leta. Veliko je učenja."

Prvi delovni dan še v ladjedelnici

Njen prvi delovni dan je bil še v francoski ladjedelnici, kjer so Grandioso izdelali: "Zahtevali so, da grem na ladjo, še preden ta izpluje iz ladjedelnice. Pravzaprav je bilo izplutje iz ladjedelnice prvi manever, ki sem ga opazovala. Precej fascinantno."

Ladja je nato odplula proti nemškemu Hamburgu, kjer so jo konec preteklega tedna tudi krstili. "Na ladji opravljam kadeturo za častnika na straži, kar pomeni, da sem na mostu, zraven se učim, spremljam manevre, kako se upravlja z ladjo. Imam tudi pozicijo "captain-admin", kar pomeni, da urejam komunikacije in administracijo za kapitana in prvega častnika. Najprej imam 12 mesecev pripravništva, potem pa lahko delam izpite za častnika."

Po nekaj tednih dela se v svoji vlogi že suvereno znajde. Vseeno z nasmehom doda, da je bilo prvih nekaj dni – izziv: "Ko sem prišla na ladjo, so mi pregledali prtljago in rekli – no, zdaj pa lahko greš naprej. Ampak nisem niti vedela, kje imam kabino, ničesar. Kar sem poznala s križarjenj, so bila območja za potnike, ne pa tudi prostori za posadko. Prvi dan nisem niti vedela, kdaj moram na delovno mesto, tako da so me morali poiskati. Na začetku je torej kar šok, ampak sem se hitro znašla."

Predvsem pa se je na krovu ladje – našla. In dobila potrditev, da je bila izbira poklica prava: "Se mi zdi, da je potrebnega precej poguma, da sploh prideš sem, ker je res ogromno novega. Ko si na krovu, pa mislim, da se lahko zgodi samo dvoje – ali se v tem takoj popolnoma najdeš ali pa se ti vse skupaj zdi grozno in hočeš čim prej domov."

Dolgoročni cilj: postati kapitanka ladje

Še vedno gre namreč za poklic, ki ga izbere le peščica žensk: "Že na fakulteti nas je bilo med 60 študenti le osem ali devet študentk." Še manj je kapitank potniških ladij za križarjenje. Pot jim je leta 2007 začela tlakovati Švedinja Karin Stahre-Janson, ko je prevzela krmilo ladje Monarch of the Seas družbe Royal Caribbean. Kasneje je v njene čevlje sledilo še nekaj žensk, med bolj znanimi je Kate McCue, kapitanka družbe Celebrity Cruises, Serena Melani pa bo prihodnje leto postala prva kapitanka, ki ji bo kakšna družba v roke dala krmilo čisto nove križarke – ladje Seven Seas Splendor, družbe Regent Seven Seas. A prav stopinjam teh žensk želi slediti sogovornica: "To je cilj. Vsekakor nimam nobene želje biti na kopnem. Želim ostati na ladji in v tem smislu graditi kariero."

Je pa to dolgoročen načrt, pot do kapitanke ladje je namreč dolga: "Najprej leto dni pripravništva, potem pa je na karierni lestvici najprej tretji oficir, nato drugi oficir, prvi oficir, kapitan. Za vsako pozicijo potrebuješ določeno količino izkušenj. Pot do kapitana je dolga kakšnih 20 let."

V skladu s sistemom, bo njeno prvo bivanje na krovu ladje trajalo štiri mesece, nato bo za dva meseca šla domov. Vmesnih odhodov domov – ni. Čas, preživet na krovu, je napolnjen z delovnimi obveznostmi: "Delovni dan se začne ob osmih zjutraj, vmes je odmor za kosilo, zaključim pa spet okoli osmih – zvečer. Nato grem na večerjo. Na mostu so tri izmene, dela se dvakrat po štiri ure in v tistem času moraš biti popolnoma osredotočen na delo."

Grandiosa sprejme več kot 6.000 potnikov. Odgovornost za njihovo varnost je tudi na njenih ramenih: "Odgovornost sprva čutiš, ampak se je hitro navadiš." Na krovu tudi nima občutka, na kako veliki ladji je: "Šele, ko si v pristanišču, jo gledaš in se zraven nje počutiš majhnega kot mravljica, se zamisliš nad velikostjo in se vprašaš, kako lahko to sploh pluje po vodi."

"Ladja je destinacija"

Življenje na krovu ladje pa pravzaprav ni eno samo zabavno potovanje od pristanišča do pristanišča: "Za zdaj še nisem šla v nobeno od pristanišč. Seveda lahko prosiš za dovoljenje, ampak težava je, da delamo sedem dni na teden in dejansko ni človeka, ki bi te lahko zamenjal. Ko si tu, resno delaš, čas zase in sprostitev imaš, ko si doma."

Kot pravi, je njeno veliko ljubezen do ladij pravzaprav težko opisati: "Vedno, ko sem prišla na ladjo, sem se počutila odlično. Ko sem se vrnila domov, pa ne. Sprva sem mislila, da je krivo pač to, da prideš s počitnic nazaj v vsakodnevno rutino, ampak očitno sem človek, ki se bolje počuti na ladji kot na kopnem. Pravi pomorski človek. Meni se namreč zdi, da sem tukaj doma."

MSC Grandiosa bo naslednje mesece plula po Sredozemlju. Vprašam jo – ali morda komaj čaka, da ladja odpluje kam dlje: "Pravzaprav mi je vseeno, kje je ladja, glavno, da sem jaz na njenem krovu. Grem na palubo, fotografiram pristanišče, se razgledam, kje sem ...  Zame je ladja destinacija sama po sebi."

"Moraš biti mentalno močan"

Je pa ladja specifičen svet, pravi sogovornica, ki večino časa preživi z najožjimi sodelavci, ki so nekakšna "pomorska družina". Kar je pomembno, pravi: "Moraš biti mentalno močan. Moraš biti oseba, ki preživi v družabnem okolju. Ker tukaj na ladji lahko, če si bolj zaprta oseba, hitro začneš preveč razmišljati in se te lotijo črne misli. Moraš se vključiti v družbo, se družiti, četudi si utrujen, zavestno delati na tem."

Psihološka ocena je del temeljitega zdravniškega pregleda, ki ga mora kandidat opraviti, preden pride na ladjo. Za lažje vživljanje v novo okolje na ladji nato poskrbijo z dodelitvijo "mentorja": "Ta ti prva dva tedna pomaga pri vsem – od pomoči pri orientaciji po ladji do vprašanj – kje dobiti uniformo, kje registrirati kartico, da lahko kupuješ na ladji, do pomoči pri delovnih obveznostih, navezovanju stikov, s teboj gre tudi na kosilo … Prav tako je v pravilniku, da mora biti enkrat na mesec zabava za posadko, da morajo biti aktivnosti za druženje, krepitev timskega duha."

Vse to je – še posebej tistim, ki niso ekstroverti – v veliko pomoč: "Tudi mene je skrbelo, da se ne bom mogla vključiti, ker v osnovi nisem človek, ki bi se takoj vključil v novo okolje, ampak tukaj te hitro sprejmejo. Kogar koli srečaš, ti pomaga, te povabi na kosilo, pijačo … Nobenih predsodkov ni do nikogar." Torej posadka ni nasmejana le, ko dela z gosti? "Ne, tudi v prostorih za posadko je isto. To ni predstava za javnost. Lahko bi se počutila kot "outsider" sredi samih Italijanov, a se to ni zgodilo."

"Domače družbe" na ladji nima: "Govori se, da je morda na ladji še nek Slovenec. Ampak posadka šteje 1700 ljudi, tako da ne vem, če ga bom, če je res tukaj, spoznala v času trajanja pogodbe."

Kaj pa domotožje? Ga ni, pravi, z domačimi se redno slišijo. Njeno pot podpirajo: "Od nekdaj so vedeli, da me to veseli, zato so bili navdušeni, ko se je zgodilo. Sem sicer najmlajša v družini, zato za starše seveda ni bilo enostavno, ko sem šla še jaz, ampak so veseli zame."

Je pa izziv usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja: "Seveda komuniciramo, ampak kmalu vidiš, da se s prijatelji ne moreš več slišati vsak dan, mislim, da se sčasoma malo oddaljiš, so pa na srečo telefoni."

Precej časa preživi s kolegico, s katero delita kabino: "Zdaj, ko sem pripravnica, si sobo delim s kolegico, ki je Italijanka, super dekle. Sicer pa imajo oficirji vsak svojo kabino."

Ko ni treba skrbeti za najemnino, hrano in oprana oblačila

Je pa življenje na ladji specifično tudi v smislu, da za marsikaj ni treba skrbeti: "Imava sobarico, tako da ji prepustiva oblačila, imamo pralnico, krojača, za uniformo poskrbijo na ladji … Pravzaprav je za vse poskrbljeno, če potrebujemo kaj dodatnega, imamo trgovino za posadko … Za glavne življenjske potrebščine pa ni treba skrbeti."

Kar se pozna tudi v denarnici: "Ne plačaš bivanja, ne plačaš hrane, pravzaprav ti vsa plača ostane. In to se pozna. Je mogoče kar nekaj prihraniti."

Prav tako se je v tem okolju hitro mogoče naučiti kakšnega novega jezika: "Italijanščino slišim povsod okoli sebe – v službi in zunaj nje. Uradna komunikacija na ladji poteka v angleščini, mislim pa, da se bom italijanščine v italijanski ekipi hitro in dobro naučila. Zdi se mi, da bo sčasoma postala težava slovenščina. Ko kličem domov, opažam, da moram kdaj po spominu pobrskati za kakšno besedo ali se mi vmes celo zareče kakšna angleška beseda."

Slovenka v pretežno italijanski ekipi

Italijan je tudi kapitan ladje – Marco Massa. Kakšno je bilo njuno prvo srečanje? "Ko sva se prvič srečala, sem bila v športnih oblačilih, niti uniforme še nisem imela, mislim, da je minilo v smislu – dober dan, jaz bom delala za vas. Na začetku imaš seveda nekaj strahospoštovanja, navsezadnje človek vodi ladjo, in mislim, da je tako tudi prav. Po drugi strani pa nadrejeni tukaj niso ljudje, ki bi želeli zgolj izvajati avtoriteto. Se pogovorijo s teboj, imajo človeški odnos, se znajo šaliti, delujejo kot mentorji. Tako je tudi kapitan človek, ki zna biti strog, ko je treba, sicer pa je zelo prijetna oseba," razlaga. Hierarhični sistem z jasno delitvijo vlog ji ustreza.

Zaveda se, da so ladje za križarjenja pogosto tarča kritik, da obremenjujejo okolje. Kot pravi, je zanjo zelo pomembno, da je njen delodajalec med družbami, ki največ vlagajo v inovativno tehnologijo, ki zmanjšuje vplive na okolje: "Konkretno ta ladja ima najboljši sistem za čiščenje vode v celi floti, imamo dva sistema za čiščenje zraka, tako da lahko plujemo tudi na območjih z najbolj strogimi okoljskimi predpisi. Tudi LNG ladje, ki prihajajo, so zelo drage, ampak vseeno vlagajo v njihov razvoj."

Prva MSC-jeva ladja na utekočinjen zemeljski plin (LNG) – MSC Europa – prihaja leta 2022. Pa bi si želela delati tudi tam? "Z veseljem," zaključi sogovornica.