So talibani prvi sovražnik Pakistana?

V zadnjih letih mediji iz Pakistana pogosto poročamo o krvavih napadih. Pogosto jih izvedejo samomorilski napadalci, včasih pa tudi oboroženi skrajneži. Tarče napadov so različne – od pripadnikov varnostnih sil do civilistov in tudi visokih političnih predstavnikov. Veliko teh napadov pa ima skupni imenovalec – talibane.

Talibani izvirajo iz Afganistana, v katerem so septembra 1996 prevzeli oblast. Čeprav so nadzirali praktično celo afganistansko ozemlje, so jih priznale le tri države: Pakistan, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. Po 11. septembru 2001 pa so režim strmoglavile koalicijske sile, na čelu katerih je bila ameriška vojska. Večina talibanov je pobegnila v sosednji Pakistan, v katerem so ponovno strnili svoje vrste in oblikovali skrajno gibanje, ki se bo borilo proti novemu Afganistanu in tamkajšnji misiji severnoatlantskega zavezništva (Isaf).

Rekrute vozili iz Pakistana

Glavni voditelj talibanov v Afganistanu je bil Mula Mohamed Omar. Ta je v zadnjih dneh, ko so bili talibani še na oblasti v Afganistanu, obljubil uporniški boj. Septembra 2002 so talibani strnili svoje sile v paštunskem trikotniku na meji med Afganistanom in Pakistanom. Ustanovili so več manjših taborov, v katerih so rekrute učili gverilskih načinov bojevanja in taktik. Rekrute so nabirali v t. i. madrasah oziroma islamskih verskih šolah.

V goratem predelu Pakistana so do poletja 2003 ustanovili več takih taborov, v katerih je bilo do 200 mož. Pod vprašaj je takrat prišla tudi volja Islamabada, da skrajnežem omeji prehajanje državne meje z Afganistanom. Prav življenje na plemenskem obmejnem območju je talibanom omogočilo, da so lahko delovali tako v Pakistanu kot seveda tudi v Afganistanu.

V Pakistanu se je oborožen konflikt začel leta 2004 v severozahodnem delu države. Na eni strani je bila pakistanska vojska, na drugi pa različne skrajne skupine, med katerimi so bili tudi talibani. Oboroženi konflikti so se začeli že nekaj mesecev pred tem. Decembra 2003 so dva poskusa atentata na takratnega pakistanskega predsednika Perveza Mušarafa povezali z Vaziristanom. Vlada je okrepila vojaško prisotnost na tem območju, a spopadi so bili zanjo zelo dragi, saj so v letih 2004 in 2005 terjali tudi veliko življenj.

Po podpisu premirja spet spopadi

Že aprila 2004 so v Južnem Vaziristanu oblasti s tamkajšnjimi uporniki podpisale premirje. Podpisali so ga s talibanskim poveljnikom Nekom Muhamedom Vazirjem, a so ga skrajneži takoj po uboju Neka, ki je bil junija 2004 ubit v ameriškem letalskem napadu, nemudoma prekinili. En mesec pred tem je pakistanska vojska ubila Abuja Faradža al Libija, ki naj bi bil visok pripadnik Al Kaide. Po nekaterih špekulacijah naj bi bil celo tretji človek te organizacije, takoj za bin Ladnom in Ajmanom Al Zavahirijem. Drugo premirje so podpisali februarja 2005 z Nekovim naslednikom Bajtulahom Mehsudom. V Južnem Vaziristanu je zavladal mir, podobno premirje pa so septembra 2006 podpisali še v Severnem Vaziristanu.

Premirje je trajalo vse do napada na Rdečo mošejo v Islamabadu julija 2007. Leta 2007 so se sicer okrepili tudi napadi v Afganistanu (v celem letu je bilo kar 140 samomorilskih napadov, kar je več kot v petih letih pred tem skupaj). Nato so v Afganistanu maja 2007 ubili višjega talibanskega poveljnika Mulo Dadulo. Sledil je že omenjeni talibanski napad na Rdečo mošejo, ki ga je po več dneh pakistanska vojska končala z vdorom v mošejo, pri čemer je ubila 154 skrajnežev, okoli 50 pa jih je prijela.

Leto 2007 je bilo prelomno za nasilje talibanov v Pakistanu. Ustanovili so skupino Tehrik-i-Taliban Pakistan (TTP), njeni pripadniki pa so se zavezali, da bodo prevzeli oblast nad plemenskimi območji v državi. Pogosto se spopadajo s pakistansko vojsko, ki pa je talibane ves čas podpirala v Afganistanu. Tako je tudi Mula Omar konec leta 2008 in leta 2009 TTP prosil, naj ustavi napade v Pakistanu in se osredotoči na Afganistan, na boje proti Isafu.

Po razdrtju premirja leta 2007 je pakistanska vojska začela širšo ofenzivo na Vaziristan. V samo nekaj dneh je bilo ubitih 175 skrajnežev, 45 vojakov in 35 civilistov. Oktobra 2007 pa je pakistanska vojska začela tudi ofenzivo v dolini Svat. Boji so trajali do decembra, ko je vojska prevzela nadzor nad pokrajino. Ubitih je bilo 400 borcev talibanskega voditelja Maulana Fazlulaha, umrlo je tudi 15 vojakov in 20 civilistov.

Leta 2009 je Pakistan privolil v uvedbo šeriatskega prava v dolini Svat, ameriški strokovnjaki pa so izražali bojazen, da bo dolina, ki je od Islamabada oddaljena dobrih 100 kilometrov, postala novo leglo skrajnežev. Aprila so tako takoj napadli skrajneže v dolini in jih sredi junija iz nje tudi dokončno pregnali. Ubitih je bilo več kot 1.400 skrajnežev, 128 vojakov, dodatna kriza pa je nastala zaradi veliko beguncev, ki so se umikali pred boji. Do 22. avgusta se je namreč v dolino Svat vrnilo 1,6 od skupno 2,3 milijona beguncev, ki so bežali pred oboroženimi spopadi.

Kdo je ubil Benazir Buto?

Vrhunec nasilja v Pakistanu v zadnjem desetletju predstavlja atentat na takratno opozicijsko voditeljico Benazir Buto, ki je bila pred tem že dvakrat premierka. Umrla je v samomorilskem napadu po končanem strankarskem shodu v Ravalpindiju. Samomorilec naj bi v političarko najprej izstrelil nekaj strelov, nato pa se še razstrelil. Skupaj je umrlo 24 ljudi, veliko je bilo tudi ranjenih. Mušaraf in vojska sta za napad obtožila Al Kaido, vendar se je oglasil Bajtulah Mehsud, ki je dejal, da on in Al Kaida nimata nič z umorom premierke. Januarja 2008 je takratni direktor Cie Michael Hayden za umor obtožil prav Mehsuda in njegovo mrežo. Svoj umor je napovedovala tudi Butova, ki je menila, da ji po življenju strežejo tesni Mušarafovi sodelavci. Zato je za ta umor težko obtožiti talibane ali skrajneže, povezane z Al Kaido.

V Pakistanu so umoru sledile parlamentarne volitve, na katerih je bil izvoljen Jusuf Raza Gilani, za novega predsednika pa je bil izvoljen mož pokojne Butove Asif Ali Zaradari.

Lani in letos pa pakistanska vojska proti talibanom ni začenjala večjih ofenziv. Februarja lani so zavzeli vas Damadola, ki je veljala za talibansko oporišče, konec marca in v začetku aprila pa so v Severnem Vaziristanu ubili še 150 skrajnežev. 3. junija so razglasili zmago nad uporniki v Orakzaju in Kuramu. Talibani pa so bili ves ta čas aktivni in izvajali manjše, a kljub temu odmevne akcije, ki so terjale žrtve.

Kveta Šura povezovala talibane v Afganistanu

Za talibane, predvsem afganistanske, je pomembna tudi organizacija Kveta Šura, ki so jo ustanovili kmalu po vdoru koalicijskih sil v Afganistan. Ameriška vojska meni, da prav ta organizacija vodi afganistanske upornike. Pakistanske oblasti so to ves čas zanikale, nato pa se je lani zgodil preobrat. Pakistanska obveščevalna služba ISI je skupaj z ameriško Cio v Karačiju prijela vodjo organizacije Abdula Ganija Bardarja. V Karačiju naj bi se srečal tudi z drugimi voditelji organizacije. Nekaj dni kasneje sta bila prijeta še dva voditelja – Mula Abdul Kabir in Mula Mohamed Junis. Skupaj so februarja in marca lani na območju Pakistana prijeli kar devet od 18 voditeljev te organizacije. Letos pa je padel še prvi Al Kaidovec Osama bin Laden.