Sodišče EU pritrdilo Madžarski, da lahko vrača prosilce za azil v varne tretje države

Dublinska uredba državam članicam EU dovoljuje, da prosilca za mednarodno zaščito pošljejo v varno tretjo državo, ne glede na to, ali gre za državo članico, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje, ali za kakšno drugo državo članico, je danes v primeru Pakistanca, ki ga želi Madžarska vrniti v Srbijo, odločilo Sodišče EU.

Kot je še pojasnilo, lahko to pravico izvršuje tudi država članica, potem ko je v skladu z dublinsko uredbo in v okviru postopka ponovnega sprejema priznala, da je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito.

Gre za sodbo, ki razjasnjuje pogoje, pod katerimi lahko članica EU vrača prebežnike v varno tretjo državo, in naj bi bila zato pomembna tudi v luči dogovora med EU in Turčijo, saj ta odpira več vprašanj in pravnih dilem glede vračanja prebežnikov v Turčijo.

Pakistanski državljan Shiraz Baig Mirza je avgusta lani iz Srbije nezakonito vstopil na ozemlje Madžarske. Prvo prošnjo za mednarodno zaščito je na Madžarskem vložil 7. avgusta, nato pa med postopkom zapustil kraj prebivanja, ki so mu ga dodelili madžarski organi. Organi so nato oktobra ustavili postopek obravnave prošnje, saj da jo je prosilec sam implicitno umaknil. 

Mirzo so nato prijeli na Češkem, ko je poskušal priti v Avstrijo, in češki organi so ga vrnili Madžarski. Tam je Pakistanec vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki so jo madžarski organi kot nedopustno zavrgli novembra lani, ne da bi jo sploh vsebinsko obravnavali. Menili so namreč, da bi bilo treba v tem primeru Srbijo šteti za varno tretjo državo.

A Mirza je zoper to odločbo vložil tožbo na sodišču v Debrecenu. In to sodišče se je nato obrnilo na Sodišče EU z vprašanjem, ali je Mirzo mogoče poslati v varno tretjo državo. Ker je Mirza v priporu, se je ta zadeva obravnavala po nujnem postopku.

Sodišče v Luksemburgu je v današnji sodbi sporočilo, da lahko pravico poslati prosilca za mednarodno zaščito v varno tretjo državo izvršuje tudi država članica, potem ko je na podlagi dublinske uredbe in v okviru postopka ponovnega sprejema priznala, da je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito – torej v primeru Mirze Madžarska.

Poleg tega je sodišče ugotovilo, da pravica prosilca v položaju, kot je Mirza, da se dokončno odloči o njegovi prošnji – bodisi v okviru postopka, ki je bil prekinjen, bodisi v okviru novega postopka –, ne pomeni, da odgovorna država članica ne more ugotoviti, da je ta prošnja nedopustna.

Sodišče je še ugotovilo, da uredba Dublin III ne določa, da bi morala Madžarska Češko v okviru postopka ponovnega sprejema Mirze obvestiti o svoji nacionalni ureditvi ali upravni praksi glede pošiljanja prosilcev za mednarodno zaščito v varne tretje države.

Odsotnost komunikacije glede tega med zadevnima državama pa ne posega v pravico prosilca do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločbo o predaji in odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, je še menilo sodišče.