Solženicin s sivo brado in strogimi, konservativnimi stališči ohranja predvsem podobo modreca iz 19. stoletja, njegovo mesto pa naj bi bilo po mnenju strokovnjakov predvsem v zgodovini, bolj kot v literaturi. Pa čeprav je v bistvu zaslovel prav s pisanjem, namreč z realističnimi deli o grozotah v taboriščih nekdanje Sovjetske zveze, vendar pa v književnosti nima naslednikov. Že v četrtek se je na švedskem veleposlaništvu udeležil sprejema za Nobelove nagrajence (Solženicin jo je za književnost prejel leta 1970), v petek pa naj bi si ogledal gledališko predstavo Šaraška, nastalo na podlagi njegovega romana Prvi krog.
Zadnje Solženicinovo delo, Rusija v razsulu, so poleti izdali v 5000 izvodih, zaradi velikega povpraševanja pa je napovedan ponatis. V dveh desetletjih izgnanstva v kraju Vermont v ZDA je napisal obsežno kroniko ruske zgodovine z naslovom Rdeče kolo, sicer pa so njegova najbolj znana dela romani En dan v življenju Ivana Denisoviča, Rakov oddelek in Arhipelag Gulag o nekdanjih sovjetskih delovnih taboriščih. V enem od takšnih je namreč tudi Solženicin preživel osem let, in sicer zaradi kritike sovjetskega voditelja Stalina.
