Več sto ljudi, ki so preživeli bombardiranje, se je zbralo v tokijskem spominskem centru, da bi se spomnili preminulih v napadu. Prireditve, ki so jo vodili budistični menihi, se je udeležil tudi japonski princ Akišino, vnuk imperialističnega cesarja Hirohita, ki je vladal v času druge svetovne vojne.
Napad na Tokio ocenjujejo kot najhujši letalski napad v zgodovini človeštva, saj je ob bombardiranju umrlo celo več ljudi kot ob napadih z jedrskima bombama na Hirošimo in Nagasaki. Bombardiranje Tokia predstavlja skupaj s podobnim napadom na nemški Dresden februarja 1945 preobrat oziroma novo poglavje v pripravljenosti zaveznikov, da za zmago v drugi svetovni vojni do tal uničijo celotna mesta.
"Strah v kosteh"
Uradno naj bi v napadu 334 bombnikov tipa B-29 umrlo 83.000 ljudi, vendar zgodovinarji z veliko gotovostjo ocenjujejo, da jih je v tisti noči umrlo okoli 100.000. Okoli pol milijona odvrženih zažigalnih bomb je namreč v mestu, kjer je tedaj mnogo hiš bilo še iz lesa, povzročilo obsežen požar. Zaradi ognja, ki je vpijal obsežne količine kisika v zraku, so v zraku nad mestom nastale močne turbulence, ki so "pognale strah v kosti" tudi pilotom ameriških bombnikov. V napadu so sicer v večini umrli ženske, otroci in ostareli, večina moške populacije je bila namreč takrat odsotna, saj so sodelovali na vojaških frontah.
Bombardiranje Tokia in drugih japonskih mest ter poznejše trpljenje prebivalstva na Japonskem mnogi vidijo kot učno uro o zlu militarizma, ob tem pa jih mnogo tudi prizna, da sta za vojaško uničenje njihove države ob koncu druge svetovne vojne v veliki meri kriva japonski imperializem v prvi polovici 20. stoletja ter napad na ameriško oporišče Pearl Harbour na Havajih, ki je bil tudi povod za začetek vojne na Tihem oceanu.
