Spomini zadnjega otroka Auschwitza: Kot da nas zgodovina ni naučila nič

189488 je številka, ki je danes 90-letnega Olega Mandića zaznamovala za vse življenje. "En del ljudi je bil takoj odpeljan v krematorij še istega dne. Med tistimi, ki smo vstopali v taborišče, nas je bilo moških skupno 200.000," se preteklosti spominja Mandić. Z njim smo se pogovarjali v Mariboru, v nekdanjem nacističnem taborišču Stalag 18 D, ki je danes spremenjeno v muzej. 

Takrat 10-letni Mandić je bil 15. maja 1944 skupaj z mamo in babico kot politični zapornik zaradi dedkovega prijateljevanja s Titom najprej odpeljan v zapor v Trst, nato pa so jih z vlakom odpeljali v taborišče smrti v Auschwitz. Vožnja v natrpano polnem vlaku je trajala tri dni. Zaprti v vagonih niso vedeli, kaj jih čaka, dokler na dolgem peronu niso izstopili iz vlaka. 

Mandić je v Auschwitzu preživel sedem mesecev in videl vse grozote, ki so jih taborišča predstavljala. Še danes se spominja, kako so morali dneve in noči prelagati kamenje. In smrti zreti v oči.  "Fantje danes zlagajo kocke, jaz sem zlagal trupla," je dejal. 

Smrti v taborišču je ubežal kar petkrat. Kar nekaj mesecev je preživel tudi pri zloveščem dr. Mengeleju, imenovanem tudi angel smrti. "Tudi ko ti je rekel najgršo stvar, ti jo je rekel, ne da bi povzdignil glas. Dovolj za fanta, starega 11 let, da se mu prikupiš." 

Mandić o grozotah ni govoril več kot 10 let, zdaj o njih govori na glas. V taborišču je bil 13-krat, pot tja mu zdaj predstavlja terapijo. "Varnostnik mi salutira in me spusti notri, jaz se usedem in začnem meditirati," pripoveduje in ob tem doda, da je tam preživel najmanj po eno uro, najdlje pa tri ure in pol. 

Kot da nas zgodovina ni naučila nič, pa danes s solzami v očeh govori, ko razmišlja o vzponu neonacizma in vojnah, ki divjajo po svetu. "Samo ko preživiš nekaj takšnega, potem z drugimi očmi začneš gledati na življenje in lahko ceniš, kar imaš." 

Nenazadnje je Mandić hvaležen za svoje življenje in to, kar je doživel in se naučil, želi prenesti na zanamce. Kot pravi, bi vse ljudi morali najprej poslati v Auschwitz, da živijo tam nekaj časa, šele potem se podobne stvari ne bi več ponavljale.