'Spomnim se, kako sem stala zunaj in gledala ljudi v povojih, prekrite s krvjo'

7. julija 2005 so britansko prestolnico pretresli teroristični napadi na vlake podzemne železnice in avtobus, v katerih je umrlo 52 ljudi, okoli 700 je bilo ranjenih.

Trije napadalci, ki so bili povezani s skrajno skupino Al Kaida, so ob 8.49 v razmaku 50 sekund na vlakih podzemne železnice sprožili bombe, ki so jih imeli skrite v nahrbtnikih. 26 ljudi je umrlo blizu postaje Russell Square, šest pri postaji Edgware Road in sedem pri postaji Aldgate. Uro kasneje se je na dvonadstropnem avtobusu na trgu Tavistock Square razstrelil še četrti napadalec, pri čemer je umrlo 13 ljudi.

Takratni britanski premier Tony Blair je nekaj ur zatem javno oznanil, da gre za teroristični napad – najhujši po bombnem napadu na letalo Pan Am, na katerem je leta 1988 nad škotskim Lockerbiejem eksplodirala bomba.

Na obletnico napada se številni Britanci spominjajo žrtev. 

Preživela išče prijazno žensko, ki ji je po napadu ponudila skodelico čaja 

14 let kasneje Nicky Ratcliff še vedno išče gospo, ki ji je tistega usodnega dne pomagala. Ratcliffova je tistega dne potovala na liniji Piccadilly Line, mudilo se ji je v službo:"V ušesih sem imela slušalke, poslušala sem Coldplay," je spomine opisala za britanski Metro. Nekaj postaj kasneje je samomorilski napadalec na njenem vlaku sprožil bombo. "Pomislila sem, kaj za vraga se dogaja? Vrata, na katera sem se naslanjala, so se rahlo odprla. Nato je vagon napolnil dim in vsi so začeli paničariti. Nihče ni vedel, kaj se dogaja." Nicky opisuje, kako se je v tistem trenutku čudila, zakaj ima moški, ki je stal pred, po vsem obrazu črne saje - nevedoč, da je sama verjetno izgledala enako.

Sprva je mislila, da je na vlaku izbruhnil požar. "Moja prva misel je bila, da vzamem telefon in pokličem starše, nato pa sem se spomnila, da sem pod zemljo," še pravi Ratcliffova, ki je bila v času napada stara 28 let.

Približno pol ure kasneje je do njihovega vagona prišel gasilec in jih odpeljal do postaje King’s Cross. Reševalci so delili vodo in pregledovali ranjene, a Nicky se je v šoku odpravila stran od postaje. "Spomnim se, kako sem stala zunaj in gledala ljudi v povojih, prekrite s krvjo. Pomislila sem: 'To je grozno!'". Skupaj s še enim potnikom se je zatekla v bližnjo kavarno: "Ženska je prišla do naju in vprašala, ali potrebujeva robčke. Nisva se zavedala, da sva prekrita s sajami. Nato so po radio oznanili, da se je zgodil bombni napad."

Še vedno v šoku se je Nicky odločila, da se bo peš odpravila v službo, a nato ugotovila, da ne ve kje je, in se zatekla v drugo kavarno. "Počutila sem se izgubljeno. Samo stopila sem notri in začela jokati. Ženska me je vprašala, kaj se je zgodilo, me objela in pripravila skodelico čaja." Neznani moški, ki je bil v tem času v kavarni, pa jo je kasneje pospremil peš do njene službe (približno 40 minut hoje), kjer so ji pomagali sodelavci.

Nicky je par, ki ji je v tistih usodnih trenutnih pomagal, vsa ta leta zaman iskala. "Že leta se poskušam spomniti, za katero kavarno je šlo. Poskušala sem še enkrat prehoditi isto pot, a je nisem našla." 

Po napadu je Nicky trpela za depresijo, ko na vlaku zagleda nekoga s črnim nahrbtnikom pa jo zagrabi panika. "Vedno se bom spominjala, kako sem na večer napada sedela v kadi in se tresla. Enostavno nisem mogla umiriti svojih rok."