Čeprav diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok in učiteljica joge Maja Podpečan danes o temi govori odkrito in brez zadržkov, se v njenem glasu kljub temu čuti bolečino, ki jo je za seboj pustila težka preizkušnja. "Moja zgodba se je v bistvu začela pred 13 leti, ko sem se razveselila tistega prvega pluska, ampak kar nek notranji glas mi je pa dal vedeti, da nekaj ni v redu."
Nosečnost je bila izvenmaternična, kar pomeni, da je bilo plod treba operativno odstraniti. A tudi po tem s partnerjem nista imela sreče. "Po vseh preiskavah, ki so bile v bistvu dobre, nič ni kazalo, da je karkoli narobe z mano ali pa z njim, so mi postavili diagnozo nepojasnjena neplodnost."
"Kot neplodnost definiramo, če ženska po enem letu nezaščitenih spolnih odnosov ne zanosi. Običajno ob rednih spolnih odnosih ženske zanosijo v 85–90 odstotkih v enem letu, če jim damo še malo več časa, v dveh letih pridemo do nekje 90 odstotkov," pojasni dr. Helena Ban Frangež, predstojnica kliničnega oddelka za reprodukcijo na UKC. Da je z neplodnostjo težav vse več, se zdi predvsem zato, ker se ženske za otroke odločajo vse pozneje, še dodaja. Leta 2023 je bila povprečna starost Slovenke ob rojstvu prvorojenca skoraj 30 let. Jajčeca pa s starostjo hitro izgubljajo na kakovosti.
Vzroki za neplodnost so sicer številni. Približno tretjina primerov je povezana s slabšo kakovostjo moških semenčic, pri ženskah pa gre najpogosteje za neredne ovulacije, endometriozo, neprehodne jajcevode, razvojne nepravilnosti maternice ali miome. "V eni tretjini je pač taka kombinacija, da je pri vsakem nekaj malega odstopa od normale, v kakšnih 15 odstotkih pa karkoli naredimo, izgledajo vsi izvidi normalni in si ne znamo pojasniti, zakaj," dodaja Helena Ban Frangež.
"Jaz sem pač, tako bom rekla, na neki točki sprejela, da ne morem imeti otroka, nisem pa mogla sprejeti, da ne vem, zakaj ga ne morem imeti. Prvi ginekolog mi je rekel, naj se sprostim, naj uživam, naj pozabim, naj ne govorim o tem, naj živim normalno življenje, kar moram reči, da je ena od stvari, ki sem jih tudi najpogosteje slišala, in ni prijetna," pove Maja.
Postopek umetne oploditve
S partnerjem sta poskušala tudi s postopkom umetne oploditve. "Od drugega dneva ciklusa naprej si ona daje podkožne injekcije hormonov. Cilj teh hormonov je, da namesto da dozori ena jajčna celica, kot je običajno vsak mesec pri ženski, jih tukaj dozori več," pojasni Ban Frangeževa. Jajčne celice nato posrkajo iz jajčnikov, jih v laboratoriju oplodijo in po največ petih dneh razvojno najlepši zarodek prenesejo v maternico, ostale pa zamrznejo. "Uspešno dosežen cilj, ki je, da gre ženska domov z otrokom, ne samo da zanosi, se pri mlajših od 25 doseže v skoraj 90 odstotkih," dodaja Ban Frangeževa.
A ne glede na vrsto zdravljenja, naj bo to kirurški poseg, zdravljenje z zdravili ali postopek zunajtelesne oploditve, verjetnost uspeha z leti občutno upada. "Tako da pridemo pri 40 letih in več na pravzaprav samo še 40 odstotkov zanositev in nekaj odstotkov žensk, ki uspejo oditi domov z otrokom," še doda Ban Frangeževa. Veliko je namreč primerov, ko ženska uspe zanositi, otroka pa nikoli ne povije. "Če pogledamo vse zanositve, tudi recimo pri mladih, zdravih ženskah, je verjetnost, da se bo vseeno nosečnost končala s spontanim splavom, približno 20-odstotna. Težava je, kadar se začnejo ti spontani splavi ponavljati," pojasni doktorica.
"Tudi ko je bil tisti plusek, je bilo v redu, ena stopnička je, ni bilo pa tistega veselja, da sem noseča. Tega občutka nikoli več ni bilo. Vsakič ko te nekaj špikne v trebuhu, se vprašaš, če je zdaj prišla spet menstruacija oziroma krvavitev. Mogoče je en dan slabost, pa je drug dan ni, pa že takoj razmišljaš, zakaj ti ni več slabo, a gre mogoče kaj narobe." In ko do krvavitve res pride, se človek sesuje. Dovolila sem si zjokati in biti z bolečino, pripoveduje Maja. "Ampak ker je to res trajalo dolga leta in je bilo teh neuspešnih nosečnosti veliko, sem videla, da se v bistvu ti občutki v telesu nalagajo, da je vsakič težje, da je vsakič večja ta bolečina, ki potem tudi ostaja v meni."
Ženske ostanejo prepuščene same sebi
"Mi na kliniki se zelo trudimo dobiti kliničnega psihologa ravno zato, da bi jim v tistih najhujših trenutkih vseeno nekako nudili neko pomoč, vendar je na žalost tovrsten kader zelo deficitaren in ga je težko dobiti," zaključi Ban Frangeževa. Zato jim sicer psihološko pomoč lahko priporočijo, a zaenkrat to še ni krito prek zavarovalnice. V mnogih težkih preizkušnjah ženske ostanejo prepuščene same sebi.
"Zagotovo moram reči, da mi je bil partner v veliko oporo, hkrati pa vseeno, tako bom rekla, prinese to veliko izzivov v partnerski odnos, doživlja to vsak na svoj način, mogoče ženske to bolj doživljamo, ker se to dogaja v našem telesu," pravi Maja, a iz razočaranja in izgube je začela rasti tudi moč. "Takrat sem se v bistvu tudi začela ukvarjati z jogo za otroke in šla v učiteljski tečaj. Tako da moram reči, da mi je joga potem v samem tem procesu izobraževanja zelo pomagala v sprejemanju tega, kar se meni osebno v življenju dogaja."
A okoli te teme še vedno vlada veliko tišine. Ljudje se o njej težko pogovarjajo, ali pa raje ostajajo pri bolj prijetnih, lahkotnih temah, še dodaja. "Ko sem jaz prvič spregovorila o svoji zgodbi neplodnosti, so vsi tisti ljudje, ki so prej spraševali, kaj še čakata, zelo imaš rada otroke, rada delaš z njimi. In ko sem povedala, me nihče več ni vprašal, kako pa si, kaj se dogaja s tabo, kako pa je, ko greš skozi tak proces. Tako kot mi je življenje prineslo eno težo z vso to neplodnostjo, je pa po drugi strani prineslo res eno lepo priložnost raziskovanja sebe, dela na sebi, ker sem res zelo osebnostno zrastla, moram reči, tudi se postavila na noge," še zaključi Maja. S tem pa odkrila veliko strast do joge in dela z otroki, ki ga zdaj opravlja z največjo ljubeznijo.
