Tržaška predpremiera filma Srce v breznu o nasilju Titovih borcev nad Italijani Istre in Dalmacije po drugi svetovni vojni je navdušila gledalce. V precej selektivno izbranem občinstvu so bili predvsem ljudje, ki so eksodus doživeli kot otroci, njihovi potomci in Tržačani, ki so 40 dni jugoslovanske zasedbe Trsta trepetali za svoja življenja.
Približno osemsto glavi množici so pred projekcijo spregovorili njegovi ustvarjalci, tržaški župan, minister za telekomunikacije in direktor državne televizije RAI, ki je film producirala.
Politiki so se zaklinjali, da zgodovinski okvir zgodbe ni revizija zgodovine in ne reklama prodorne desničarske politike, ampak le osvetlitev tragičnega trenutka italijanske preteklosti, ki je bil doslej zamolčan. Najzmernejši, župan Roberto Di Piazza je poudaril nujnost vsestranskega in celovitega zgodovinskega spominjanja.
" Obe strani sta zagrešili hude zločine, ampak menim, da je prišel trenutek, ko lahko o njih spregovorimo odprto in neobremenjeno," je dejal Di Piazza.
Zadrtim desničarjem, ki so pravzaprav hoteli ta film, pa priznanje obojestranskega zločilnega ravnanja ne sodi v luknjast spomin. " V filmu je preveč poudarjena želja po maščevanju, za vse hudo, kar so Italijani storili njim. Kar pa ne drži. Absolutno ni primerjave med grozodejstvi, prizadejanimi Italijanom iz Istre, Reke, Dalmacije, Trsta ter neko raznarodovalno politiko, ki jo je vodila Italija pred tem,"
Razen pregnancev, tako imenovanih ezulov, in zainteresiranega dela politikov pa film, vsaj premierno, v Trstu ni vzbudil večjega zanimanja.
Slovenski svetovni kongres obsodil film
V sporočilu za javnost je Slovenski svetovni kongres oziroma njegova Konferenca za Italijo izrazila vznemirjenost zaradi početja 'nekaterih italijanskih krogov, ki želijo s pretvezo dneva spomina na exodus Italijanov iz Istre ponovno zanetiti nasprotovanje med tu živečima narodoma in s fantazijskim prikazom tragedije istrskih brezen zavajajo vso italijansko javnost'. Konferenca tudi poziva slovensko oblast, naj protestira pri ustreznih italijanskih krogih, ker film izkrivljeno prikazuje in potvarja tragična zgodovinska dejstva in z netenjem narodne mržnje škoduje sožitju med narodoma ob meji in dobrososedskim odnosom med državama.
'Svetovni slovenski kongres, Konferenca za Italijo, apelira tako na italijanske kot slovenske oblasti, da se takim nekulturnim početjem zoperstavijo. Ne gre namreč za to, da bi prikrivali ali opravičevali tragična dejstva, temveč zato, da bi jih ne smeli trgati iz celotnega zgodovinskega konteksta,' so še zapisali v sporočilu za javnost.
Odmevi v italijanskem tisku
Na predpremiero filma se osrednji italijanski mediji niso pretirano odzvali. Veliko večjo pozornost so dogodku posvetili krajevni mediji, v prvi vrsti slovenski Primorski dnevnik in italijanski Il Piccolo. Sicer bodo film predvajali v nedeljo in ponedeljek na prvi mreži italijanske državne televizije.
Novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence piše o dokaj umirjeni predpremieri ter poudarja spravljive besede tržaškega župana Roberta Dipiazze o tem, da mora priti do sprave in pomiritve, saj "smo vsi tako ali drugače otroci spomina, ne smemo pa biti njegovi sužnji". Primorski dnevnik tudi piše, da so si film v tržaški dvorani Tripcovich ogledali predstavniki političnih oblasti in javnih uprav, številni novinarji in občani, ki so lahko prišli do "dragocenega vabila". To pa naj bi bili predvsem "aktivisti Nacionalnega zavezništva in člani ezulskih (optantskih) združenj, saj je bilo do vabila, kot kaže, precej težko priti," piše Primorski dnevnik.
Il Piccolo posveča tržaški predpremieri filma Srce v breznu celotno tretjo stran, pri čemer opozarja, kako si je film ogledalo precej sorodnikov žrtev povojnih pobojev, ki so na koncu čestitali igralcem. Avtor članka Silvio Maranzana piše tudi, da je v dvorani ves čas vrtenja filma vladal "skoraj religiozen molk", ki ga je samo enkrat pretrgal aplavz ob prizoru smrti dveh partizanov, ki ju v filmu eden od protagonistov ubije, da bi ubranil svojo ženo. Sorodniki žrtev so čestitali zlasti igralcu Leu Gullotti, ki v filmu igra duhovnika Bruna, ki si prizadeva rešiti skupino italijanskih otrok. Gullotta pri tem meni, da je s tem prispeval nekoliko osvetliti to dogajanje, ki je bilo do nedavnega zavito v temo. Maranzana piše tudi, kako so prisotni utišali novinarja, menda neke slovenske televizije, ki je Gullotto vprašal, ali bi naredil tudi film, ki bi pripovedoval o nasilju fašizma.
Med političnimi oz. nazorsko opredeljenimi časopisi velja omeniti levičarski dnevnik L'Unita, ki objavlja daljši prispevek novinarja Corrada Stajana. Slednji poudarja, kako so problematiko povojnih pobojev že obravnavali številni italijanski zgodovinarji različnih svetovnih nazorov, zato so besede ministra Gasparrija - slednji se je namreč večkrat pritožil zaradi domnevnega molka o teh dogodkih in obtožil sodelovanja z morilci vse tiste, ki so kritizirali izkoriščanje problematike v politične namene - "analfabetske in žaljive". Stajano omenja italijanske represalije v Sloveniji in raznarodovalno politiko italijanskega fašističnega režima na Primorskem.
