Ste jutranji ali nočni tip? Za različne spalne navade se lahko zahvalimo našim prednikom

Antropologi so opazovali spanje domorodcev ljudstva Hadza v Tanzaniji, ki še vedno živijo v lovsko-nabiralni skupnosti. Po antropoloških ugotovitvah sodeč, je v dvajsetih obravnavanih dnevih in nočeh, nekdo skoraj vedno bedel. Izmenične spalne navade so bile najbrž bolj dobrodošle v daljni preteklosti, ko smo ljudje živeli še v skupnostih in je bilo vedno dobro nekoga imeti na straži.

"Od skoraj 200 ur trajajoče študije so vsi člani ljudstva Hadza istočasno spali vsega skupno le 18 minut - to je le 0,001 odstotka trajanja celotne raziskave," je za BBC pojasnil vodilni raziskovalec David Samson z univerze v Torontu. "Ponoči je bilo budnih povprečno osem odraslih posameznikov, ki so bedeli vso noč - v tem primeru je to 40 odstotkov vseh prebivalcev Hadza. Zato so nas asinhrone spalne navade tega ljudstva zelo presenetile," je dodal Samson.

Pretekle raziskave kažejo, da je približno 40 do 70 odstotkov človekovega telesnega ritma odvisnega od njegovih genov. Na ostalo pa vplivajo drugi dejavniki kot je okolje, in zanimivo, posameznikova starost. Ko so upoštevali tudi dojenje, temperaturo, veter, vlažnost in druge dejavnike, ki lahko vplivajo na oblikovanje spalnih navad, so ugotovili, da prav starost bistveno vpliva na oblikovanje določenega tipa spanja, je še dodal Samson. "V mladosti smo veliko bolj 'sovasti' in vrhunec aktivnosti dosežemo pozneje v dnevu," je za BBC pojasnil.

'Hipoteza stare mame'

Ideja, da se posameznikovi spalni vzorci spreminjajo z njegovim staranjem, je znana tudi kot 'Hipoteza stare mame'. Ideja podpira teorijo, da ima skupnost, v kateri prebivajo tudi starejši prebivalci, dejansko evolucijsko prednost, saj lahko starejši lažje bedijo in stvari nadzorujejo takrat, ko mlajši potrebujejo spanje. 

Samson je za BBC še povedal, da so razvili tudi svojo teorijo - skladno s teorijo o stari mami z rahlim spancem, - da imajo skupine s prebivalci mešane starosti, vključno s starejšimi, v evolucijskem kontekstu veliko večjo možnost preživetja kot skupnosti izključno mladih. 

Živali, ki živijo v skupinah, kot na primer surikate imajo ravno tako med splošnim počitkom skupine, nekoga vedno na straži. Antropologi so se odločili to teorijo preizkusiti pri ljudeh. Pleme Hadza v Tanzaniji so izbrali, saj se njihov življenjski slog skozi tisočletja ni skoraj nič spremenil. Ljudstvo tabori po približno 30 ljudi skupaj, preživljajo se z lovom na divjad in nabiranjem raznih plodov, antropologi pa pravijo, da je njihovo okolje zelo podobno tistemu, v katerem se je razvijal prvi človek.

Spalne navade posameznikov iz približno 20 članske skupnosti so nadzorovali s posebnimi napravami. Raziskava je pomembna tudi zato, ker se, za razliko od tistih v spalnih laboratorijih, odvija na avtohtonem terenu. Študija je bila objavljena v publikaciji Proceedings of the Royal Society of London B.