'Današnji politiki so strahopetci. Evropa pa bo kmalu postala muzej, ki ga bodo obiskovali kitajski turisti'

Dr. Stephan Werhahn že vse življenje krmari med poslovnih in političnim svetom. Oboje mu je bilo pravzaprav že položeno v zibelko. Ko se je leta 1953 rodil v nemškem mestu Neuss ob reki Ren, je bil njegov ded Konrad Adenauer kancler Zahodne Nemčije, ki jo je vodil vse od leta 1949 in 1963. Na ruševinah povojne Nemčije pa Adenauer ni želel graditi le novih stavb, ampak predvsem mir. S tem pa je skupaj s peščico somišljenikov gradil tudi projekt, ki ga danes poznamo kot Evropsko unijo.

Za svoje politično udejstvovanje Adenauer, človek jasnih vrednot, plačal visoko ceno. Ko je Adolf Hitler leta 1933 prišel na oblast, je izgubil položaj župana Kolna in državnozborski položaj. Kot rimokatoličan in odločen protinacist je bil v času Tretjega rajha stalno pod nadzorom, ker naj bi sodeloval v atentatu na Hitlerja 20. junija 1944, pa je bila oblast odločena, da ga strpa v zapor. Da bi ga našli, so mučili njegovo soprogo Auguste, ki se je na koncu vdala. Tega, da je izdala moža, ni nikoli prebolela, tri leta kasneje je storila samomor.

Adenauer je vojno preživel in maja 1949 postal prvi kancler po koncu druge svetovne vojne. Obdobje, katerega del je nato od blizu spremljal tudi naš sogovornik, a katerim smo se pogovarjali v Münchnu.

"Odkar se spomnim se je v naši družini veliko govorilo o politiki. Še posebej, ker je  mama, ena od treh Adenauerjevih hčera, v času, ko je bil kancler, z njim veliko potovala na mednarodne obiske. Med drugim leta 1962 v ZDA k Johnu F. Kennedyju. Bila je podobne starosti kot Jackie Kennedy, s katero sta se odlično razumeli. Ena najpomembnejših poti pa je bila pot v Francijo, kjer sta Charles de Gaulle in Adenauer podpisala elizejsko pogodbo, s katero sta "stari sovražnici" Nemčija in Francija zakopali bojno sekiro in stopili na pot prijateljstva in evropskega povezovanja, to pa sta želela storiti v prisotnosti svojih družin. De Gaulle, čeprav sam vojak in "človek vojske", se je za to odločil, ker vojska še ni bila povsem pripravljena na podpis mirovnega sporazuma s sosedo, s katero so bili v vojni okoli 100 let. Tudi Adenauer kot poraženec vojne ni mogel sesti k mizi s kakršno koli obliko sile – ne gospodarske, ne vojaške. Bil je nekdo, ki je prosil, da ga spustijo nazaj na Zahod. Zato sta to storila v družinskem krogu. Takrat sem bil star deset let in sem vse to spremljal z velikim zanimanjem. Tudi trenutek, ko je Kennedy prišel v Berlin in izrekel znamenite besede "jaz sem Berlinčan" ali ko je De Gaulle prišel v sklopu kampanje, da bi populariziral mir med Francijo in Nemčijo. Ljudje so težko razumeli, zakaj naj bi po sto letih nehali z vojno. To je bil zanje nov, nepredstavljiv svet. Ko je bil nato Kennedy ubit, so bili moji starši dva dni povsem pretreseni, za našo družino je bilo to nekaj podobnega kot bi umrl družinski član."

Stephan Werhahn, ki je študiral pravo, ekonomijo in doktoriral s področja filozofije, se je politike do neke mere lotil tudi sam. 40 je bil član nemške CDU, krščansko demokratske unije, stranke, ki jo je ustanovil prav Kondrad Adenauer. Kasneje se je od stranke oddaljil, saj meni, da je njena politika preveč zašla s smeri, ki bi Nemčiji in Evropi zagotavljala potreben napredek. Tudi iz smeri, ki bi bila skladna z Adenauerjevo vizijo.

Kakšni spomini vas vežejo na dedka Adenauerja?

Je pa res, da jih nismo samo jedli, ampak smo jih ob ograji prodajali ljudem, ki so se ustavljali pred hišo, in govorili, glej, to je Adenauerjev dom. Mi pa smo jih spraševali, če želijo češnje. Očitno je bil to trenutek, ko je že prišla do izraza moja poslovna žilica.

No, tretja priložnost za obisk dedka pa je bil vsako leto 26. december, torej dan po božiču, ko goduje sveti Štefan, po katerem sem tudi dobil ime. To je bil tudi dan, ko mi je redno izročil darilo. In običajno je bilo to nekaj posebnega, kar je prinesel s  svojih poti v tujini. Tuji državniki so namreč vedeli, da ima veliko vnukov, pa so mu vedno poklonili še kaj zanimivega za nas. Še posebej se spomnim, da je z obiska v ameriškem Teksasu prinesel maketo vozila na vodni blazini in ko sem to pokazal v šoli, so bili sošolci precej zavistni.

Tudi ko je prenehal biti kancler, je politika ostala del našega življenja. Po prenehanju mandata je živel še štiri leta in v teh štirih letih se je zgodilo marsikaj tako v Evropi kot po svetu, v Nemčiji pa se je predvsem bil boj za njegovo nasledstvo. Ko je umrl, sem bil star štirinajst let. Tudi to je bil velik "dogodek", prišli so vsi, ki so takrat v svetovni politiki kaj pomenili.

Ko ste odraščali, ste lahko od blizu spremljali tudi, kako je "odraščal" projekt združene Evrope.

Da. Že takrat je bilo veliko vprašanje, kaj narediti z Britanci – naj bodo del unije ali ne. De Gaulle je vedno govori ne, saj je želel biti prva jedrska sila na kontinentu. Pri tem je šel tako daleč, da se je po pomoč zatekel v Moskvo, saj je menil, da bi morala biti Evropa kontinent od Atlantika ko Urala. Ampak brez Britancev in brez ameriškega prijateljstva.

Vseskozi se je tudi bil boj v nemški politiki, ki se je spraševala, ali se je bolje povezovati z Evropejci ali z Američani, ki so bili na prvi pogled varnejša izbira, saj so imeli veliko vojsko in bi lahko nudili zaščito, če bi v Berlin vkorakali Rusi, ki so bili v Vzhodni Nemčiji precej agresivni. Strah pred Rusi je bil tako še kako prisoten. To je bilo tudi obdobje korejske vojne in tudi tukaj smo se bali, da se bo sredi Evrope znova začela nova vojna.

Gradnja združene Evrope je bila tako velik varnostni projekt in odločitev zanj je bila izjemnega pomena. Kot je jasno še danes, se na zunanje zaveznike, na primer ZDA ni mogoče povsem zanesti, izkazalo se je, da tudi Velika Britanija ni stabilen partner, prav tako je vseskozi kazala tendence, da ji ni nikoli dovolj.

Geopolitično je bilo takrat jasno, da bo glavna nevarnost, če bo do tega prišlo, prišla v vzhoda in cilj Nemčije je bil imeti čim več prijateljev in zaveznikov okoli sebe, če se uresniči najslabši scenarij. Prav tako je bilo jasno, da je najboljše mesto Nemčije v močni združeni Evropi. In obratno. Da ta okvir pomeni tudi nekakšen nadzor nad Nemčijo, da ta ne more več postati nevarnost. Prav tako pa je vzpostavitev varnega okolja pomenila in še vedno pomeni, da se je nato mogoče, namesto na oboroževanje, osredotočiti na gospodarske in družbene izzive.

Kaj bi si Adenauer mislil o današnji Evropi?

"Dobri fantje" so trenutno Španci, Irci in Portugalci, ki so po krizi s strukturnimi reformami opravili svoj del domače naloge, so se vrnili na trge in kažejo željo po napredku. Mnogi tega niso storili. V smislu izpolnjevanja osnovne vizije EU, ki je bila kreiranje prostora miru in gospodarskega napredka pa mislim, da smo le na okoli 50 odstotkih tistega, kar bi moralo biti. Če se bodo oportunizem, sebičnost in nacionalni protekcinizem nadaljevali, je razpad precej verjeten.

Kje pa vidite vzroke za, kot pravite, sebičnost držav članic?

V veliki meri menim, da gre za izraz strahu in za to, da je vizija EU ljudem slabo predstavljena. V Italiji so danes volitve. Večina politikov je v kampanji pred volitvami slabo govorila o EU, jo slikala kot krivca za vse mogoče. Kar je po svoje zanimivo, saj je bila Italija običajno zelo proevropska. Tokrat pa imamo zanimiv argument. Politika trdi – če bi bila EU drugačna, se Italiji ne bi bilo treba spremeniti. Torej, namesto tega, da bi si politiki priznali, da bodo morali spremeniti sebe in svoje države, če želimo trdno Evropo, skušajo ohraniti status quo. Oklepajo se napol suhih vej. Namesto, da bi naslovili notranje izzive. Za primer Italije je to vprašanje, kako doseči, da bodo ljudje znova videli perspektivo v državi, ki kleca pod dolgovi, ki jih najbrž ne bo nikoli odplačala, in kjer državljani čutijo, da so žrtve globalizacije in digitalizacije, njihova nekoč ponosna država pa vse bolj zaostaja za glavnimi igralci.

Politiki pa nimajo poguma, da bi ljudem povedali resnico, da so spremembe nujne in neizogibne. Gre za politike, ki so navadni strahopetci.

Boljši primer je francoski predsednik Emanuel Macron, ki je tudi za voljo padca priljubljenosti ljudem povedal, kako stvari stojijo in kako nujne so reforme, če si želijo prihodnosti. V Italiji tega ne boste slišali. Tam se bodo prej zatekli k protekcionizmu, kar pa se bo dolgoročno končalo s krčenjem trga, višjo brezposelnostjo in s še manj perspektive za ljudi. Vračanje k protekcionizmu ni rešitev za nikogar.

Žal res veliko politikov EU vidi kot prikladen izgovor, da se nič ne spremeni, da ni treba povedati resnice, da ni treba delati. Prikladen grešni kozel.

Se politiki zavedajo nevarnosti, ki jo s tem povzročajo?

To pogosto vidimo tudi v Nemčiji, ko politika za ohranjanje relativnega zadovoljstva deli bombončke. In tako gre denar davkoplačevalcev namesto za investicije, ki bi zagotavljale prihodnost, za popravo domnevnih krivic. Recimo v populaciji mater ali starejših. Veliko je govora o "popravi krivic" določenim skupinam, ki so finančno prikrajšane. V osnovi je vsaka situacija za koga krivična. Vendar to ne pomeni, da je smiselno milijarde zapraviti za gašenje gorečih grmov, v daljavi pa lomasti velik ogenj. Če bi ta denar usmerili v sodobne energetske projekte, razvoj, digitalizacijo, infrastrukturo … bi dolgoročno vse skupine živele bolje. Sam sicer ocenjujem, da bi bilo za Nemčijo in Evropo bolje, če bi bilo uspelo sestavljanje jamajške koalicije kot še en poskus velike koalicije, saj bi bilo to najbrž prineslo obnovo politike in obnovo Evrope. In ta kontanstna obnova je nekaj, kar je nujno, če želimo, da povezava in enotni trg še naprej delujejo. Žal pa imamo težave s pomanjkanjem subsidiarnosti in  vpetosti ljudi v proces odločanja. Zdaj skušamo vse težave reševati na najvišjem nivoju, čeprav bi lahko lokalne težave reševali na lokalni ravni, na drugi strani pa se potrebuje nekaj, kar na najvišji ravni določa denimo geopolitična strateška vprašanja glede odnosov z Rusijo, Kitajsko …

Trenutno se pogosto ustvarja vtis, da se najvišja raven v Bruslju ukvarja z malenkostmi, z velikimi odločitvami in vizijo pa nihče.

Drži. Zato pa so spori. Nižjim ravnem odločanja jemljejo pristojnosti, zato se te upirajo, svojega osnovnega poslanstva pa ne opravijo. Če bi subsidiarnost delovala kot bi morala, vprašanja Katalonije sploh ne bi imeli, ker bi bilo jasno, kakšne so pravice in dolžnosti regije, ki je enakopravna in svobodna do mere, ki vsem koristi.

Bruseljsko ukvarjanje z malenkostmi pa je tudi posledica načina voljenja evropskih poslancev. Nimamo vseevropske stranke ali česa podobnega, še skupnega evropskega medija nimamo. Tako se v evropske institucije selijo nacionalni interesi, ki premagajo skupne in to povzroča težave. Nimamo nečesa, kar bi bilo "skupno evropsko javno mnenje". Namesto tega imamo 27 parcialnih interesov in mnenj, ki nato služijo kot podlaga za sklepanje kompromisa, rezultat pa je ponavadi na koncu izjemno nedorečena rešitev, ki koristi vsem in nikomur, ker je brez vsebine. To seveda ni najbolj učinkovit pristop k upravljanju kontinenta.

Kaj pa danes sploh druži Evropejce?

Če bomo nadaljevali s pristopom kot ga imamo zdaj, se bodo ljudje naveličali EU, ker bodo pozabili, kaj je pravzaprav sploh njen namen. Če v neki državi vsi politiki trobijo v isti rog in slikajo zlobno EU, bomo kmalu izgubili še kakšno državo, ker se EU pred tem sploh ne more braniti. Izboljšati moramo komunikacijo ter združiti tradicijo z napredkom.

Združena Evropa ljudem prinaša ogromno ugodnosti. Ljudje se ne zavedajo, kaj bi pomenilo, če je ne bi bilo več, ker jim te podobe nihče ne pokaže. Čez noč bi se vrnile mejne kontrole, nacionalne valute, treba bi bilo plačevati veliko več za lastno vojsko, znova bi se utapljali v še več smoga, ker ne bi bilo več skupnih energetskih ciljev, ker ne bi bilo več dogovorjenih standardov, bi spet bili v situaciji, ko recimo vladi zaradi razlik v infrastrukturi ne bi več mogli prestopati meja …

Kako dolgo pa bi v znova razdrobljeni Evropi trajal mir?

Izjemno kratek čas. V nacionalističnem svetu "najprej jaz potem pa dolgo nihče", kar je tudi filozofija ameriškega predsednika Donalda Trumpa, se hitro pojavi želja po dobičku za vsako ceno. To je višek sebičnosti in to vodi v težave. V nekaj, kjer spet, kot v džungli, velja, da zmaga tisti, ki najbolj uspešno pretepa vse okoli sebe. Zmagovalec pobere vse. To je filozofija, ki na koncu vse ubije.

Do naslednjih evropskih volitev je še približno eno leto pa že gledamo predvsem razpravo o tem, kako se bo delilo moč in stolčke. Menite, da bo šla debata pred volitvami v vsebinsko pravo smer?

Ne. Za to je že prepozno. Kdor bi želel kaj spreminjati, mora to storiti vsaj dve leti in pol pred volitvami, da ljudje možnost spremembe začutijo. Sam menim, da potrebujemo panevropsko gibanje, vendar je za naslednje volitve že prepozno. Bi pa takšno gibanje potrebovalo med 5 in 10 odstotno volilno podporo, da bi lahko začelo uvajati spremembe. Za začetek bi morali govoriti o viziji evropske republike in o ustavi prihodnje Evrope, ki je nimamo, vemo pa, da bi bil to dolgotrajen proces, več kot deset let. To pa bi tudi terjalo zavedanje vseh članic, kaj je prioriteta. Če sredi procesa nekdo reče, jaz imam dovolj, grem nazaj na svoj nacionalistični vlak, se skupna lokomotiva ustavi.

Podoba, ki jo slikate ni prav nič privlačna. Po drugi strani pa izkušnje kažejo, da bi bilo najbrž izjemno težko dobiti podporo vaši ideji evrospke republike, ki pomeni veliko tesnejše povezovanje Evrope kot smo mu priča zdaj.

Res je, podporo bi bilo zelo težko zbrati, argumenti bi morali biti zelo jasno predstavljeni. Po drugi strani pa bi se morali zavedati, kako velik je pritisk, ki ga predstavljata globalizacija in digitalizacija. Ljudje v Evropi se sicer zavedajo, da v tej tekmi zaostajajo, manj pa nam je jasno, da bodo najbolj izgubili tisti, ki se bodo zaprli v "najprej jaz" kletke.

Prav odnos do vprašanja migracij je v EU pokazal na precejšnje razlike v dojemanju vrednot EU.

V teoriji bi bil najboljši pristop ta, da je v državi toliko migrantov, kot jih družba in socialni sistem lahko preneseta in k temu je treba stremeti. V praksi so sicer nekatere države veliko bolj obremenjene kot druge. Pokazalo pa se je še nekaj drugega. V nekaterih državah, kjer odprti trg, ki ustvarja, še ni povsem razvit, je tudi to dodalo k strahu pred migranti, saj so imeli na eni strani ljudje občutek, da jim bodo odvzeli že tako redke priložnosti, na drugi pa se je sistem ustrašil, da bo nepreklicno nastopil čas za sprembe. Na Madžarskem vlada pod krinko obljube, da ljudi ščiti pred migranti, poskuša destabilizirazi liberalni sistem. Na Poljskem je ogrožena demokracija … Tako se izgubljajo vrednote EU.

Debata o teh vprašanjih je s prihodom finančne krize precej zastala, saj se je fokus usmeril v reševanje držav, ki jih je kriza najbolj prizadela. Ocenjujete, da je bilo reševanje krize uspešno?

Številne države so dolgo videlele prednosti EU in evroobmočja. Za več držav pa se je izkazalo, da za evroobmočje niso primerne. Sistem precej koristi najmočnejšim državam, med njimi Nemčjii, saj relativno šibek evro pomaga gospodarstvu. Za šibkejše države pa se je izkazal za past. Najprej je pomenil hiter dostop do poceni denarja, a dolgoročno se politika, ki temelji na zadolževanju, ne obnese. ECB trenutno obresti umetno ohranja zelo nizko, a če se bo to spremenilo, bodo na obzorju nove težave. Ničelno obrestno mero ne moremo raztegovati v neskončnost, saj je to slabo za banke in zavarovalnice.

Nekateri rešitev vidijo v novih tehnologijah, ki naj bi s seboj prinesle pravičnejšo razporeditev bogastva.

Iluzija. Kar tehnološki giganti v resnici počnejo, je monopolizacija številnih dejavnosti. To pa je nekaj povsem drugega. Storitve kot je na primer booking.com od ljudi, ki oglašujejo na njihovih platformah, poberejo precejšen del zaslužka. Tako bogatijo, čeprav ne prevzemajo nobenega tveganja, saj v lasti nimajo nobenega hotela. Podobno Uber pravzaprav ni taksi podjetje. Te platforme veliko ponujajo.  A na koncu bi se morali v vseh teh primerih vprašati – kdo ustvarja, kdo plača davke, kdo služi. Evropa je tukaj učinkovita v debatiranju, veliko manj v delovanju. Pristojni komisar niti ni strokovnjak za to področje, stvari se premikajo počasi. Prednosti podatkov in podobnega se zavedajo predvsem majhna in srednja podjetja v Nemčiji, še vedno pa imamo le malo evropskih tehnoloških gigantov. Potrebujemo svoj Apple, Google … In pomembno je, da ta podjetja naučimo, da je treba plačevati davke. A tudi tukaj bi se morala končati "najprej jaz" politika, posledica katere je, da so nekatere države tem podjetjem ponudila nesprejemljivo nizke davke. Tukaj nas čaka veliko dela.

Koliko pa je časa?

10-20 let. V tem času bodo morali delo opraviti tudi v drugih delih sveta. Kitajska raste, a ima veliko težav. Je pa ena pomembna razlika – oni imajo vizijo, mi pa ne.

Medtem ko Kitajci hodijo po svetu, kupujejo najboljšo tehnologijo in rudnike v Afriki. Mi tega ne počnemo, v Afriki pa imamo obupen sloves še iz kolonialnih časov. Kitajci tako dobijo prihodnji dobiček, Evropa pa migrante iz držav, v katerih je tudi sama povzročila ogromno škode. Del našega blagostanja je posledica izkoriščanja drugih delov sveta v preteklosti. Vendar pa rešitev tega dela zgodovine ni z zbiranju migrantov, ampak v tem, da jim damo možnost, da te države ustvarijo svoje trge, razvijejo svoje gospodarstvo in nahranijo svoje ljudi.

Po drugi strani pa bo v podsaharski Afriki število prebivalcev do leta 2050 z 1,1 milijarde naraslo na 2,4 milijarde. Ženske tam imajo povprečno še vedno pet otrok. To smo v Evropi nazadnje videli pred res veliko časa. Prav tako v Afriki ostajajo klimatski izzivi, politična in varnostna nestabilnost … Izzivov je veliko. Za vse skupaj pa bo najbolje, da Afrika uredi svoj kontinent, zato je pomembno, da jim pri tem pomagamo. Kitajci, ki prihajajo na ta območja, tega večinoma ne počnejo, s seboj pogosto pripeljejo celo svojo delovno silo.

Vendar pa Evropa z odzivom na Afriko ni pav daleč. Zadnjih pet let smo iz morja večinoma pobirali trupla ljudi, ki prihajajo iz destabilizirane Libije. Čaka nas nekaj nujnih političnih odločitev. Ljudem moramo pomagati, a sistematično in učinkovito.

Treba pa se je zavedati, da mora biti gepolitično delovanje EU bolj učinkovito. Trenutno se ukvarjamo s posledicami delovanja tujih sil na Bližnjem Vzhodu, Afriki … Putin učinkovito destabilizira Evropo. Prav tako marsikateri populistični fenomen, na primer gospod Orban,  v Evropi brez migrantske krize ne bi bil niti predstavljiv. Osredotočiti se moramo na to, kako ljudem pomagati na njihovem domačem terenu, sicer bodo pretirani migrantski tokovi dolgoročno destabilizirali evropski način življenja.

Govorimo o velikih razlikah v mentaliteti, dojemanju odnosov. V Evropi smo imeli že dovolj vojn. V tridesetih letih prve in druge svetovne vojne, je gorelo nepredstavljivo število evropskih domov in ni treba, da se takšne napake ponavljajo. Predvsem pa si ne želimo, da se v Evropi bijejo verski nesporazumi, ki bi sem prišli skupaj z migranstskimi tokovi. Naš cilj mora biti ohraniti mir in že samo za to bo potrebnega veliko dela. In to brez vmešavanja zunanjih sil. Delovati moramo na ravni resničnih informacij, če bodo postavka našega delovanja lažne novice pa bomo v težavah.

Prav tako je napredek v Evropi prepočasen. Hitro moramo postati trden globalni igralec. Za to potrebujemo reforme in hitrost njihovega izvajanja bo določila, ali bodo naši otroci in vnuki še imeli kvalitetno prihodnost. Osnova za reforme pa je vizija, usmeritev, saj le to zagotavlja uspešne spremembe. To je tako kot bi imeli jadrnico pa bi jo želeli popraviti. Saj je krasno, da kupite novo jadro, a je treba vedeti, kam je treba jadrnico usmeriti, boste prišli na cilj. Mi imamo trenutno slabo opremo, nismo pripravljeni na vihar, prav tako pa ne vemo, kaj je naša destinacija. Vemo pa, da bi radi živeli dobro in v miru.

Kdo pa naj potegne čoln naprej? Dolgo se je EU zanašala na Nemčijo.

Ko bomo spet imeli polno delujočo vlado se bo morala ta pogovoriti s francosko vlado in novo itaijansko vlado. Skrbi pa me, da bolj govorimo o tem, kako na evropski jadrnici zamenjati kakšen vijak, kako zakrpati kakšno luknjo, ne pa o tem, s kakšno hitrostjo bomo pluli, s katero smer in proti čemu. Ponavljam – premalo se zavedamo situacije. Volivci bi morali od politikov zahtevati vizijo.