'Že mogoče, da je konec, ampak jaz ne bom nikoli imel miru'

Štiri desetletja po tem, ko je zaradi usmrtitev, prisilnega dela, bolezni in lakote umrla petina prebivalstva Kambodže, je mednarodno sodišče vladavino Rdečih kmerov prvič obsodilo genocida. Nekdanja voditelja, danes stara 92 in 87 let, so zaradi zločinov nad vietnamsko in muslimansko manjšino ter zločinov proti človečnosti obsodili na dosmrtno ječo. Komunistični Rdeči Kmeri so Kambodži vladali med letoma 1975 in 1979, cilj njihovih brutalnih in radikalnih ukrepov pa je bila ustanovitev utopične agrarne družbe. Za številne od 1,7 milijona žrtev je sodni proces prišel prepozno. Poznavalci pa poudarjajo, da gre za pomemben dokaz, da zločini proti človečnosti ne zastarajo, kar odpira vrata podobnim procesom v Sudanu in Mjanmaru.

V Franciji izobražen mož, ki je sanjal o agrarni utopiji

Skupaj s sodbo se je v središču zanimanja spet znašel Pol Pot, današnjim mladim generacijam večinoma neznano ime, gre pa za človeka, ki je režim vodil.

Pot je bil kot Saloth Sar leta 1925 rojen v kmečki družini, nato pa se je izobraževal v nekaterih najbolj elitnih kamboških šolah. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja se je preselil v Pariz, se tam pridružil francoski komunistični partiji, še posebej blizu so mu bila stališča Marxa in Lenina. Leta 1953 se je vrnil v Kambodžo in se pridružil organizaciji, ki se je lotila gverilske vojne proti vladi. Poskus je propadel, Pot pa je nato nekaj časa delal kot učitelj, vzporedno pa je bil še vedno politično aktiven. Leta 1959 je iz gibanja nastala delavska stranka, iz katere se je kasneje razvila kamboška komunistična partija.

Ker je bilo delovanje skupine v precejšnjem nasprotju z uradno politiko v državi, kjer so vladali številni interesi, je ta pogosto delovala v skritih taborih in kovala načrte za prevzem oblasti.

Pot in somišljeniki, med njimi ideologa Khieu Samphan in Nuon Chea, ki ju je sodišče zdaj spoznalo za kriva zločinov nad vietnamsko in muslimansko manjšino ter zločinov proti človečnosti, so bili večinoma izobraženi v tujini. Pot se je šolal v Franciji, prav tako Samphan, ki je študiral na Sorboni, Chea se je izobraževal na Tajskem. Ideološko so se oddaljili od ruskega modela, ki se je osredotočal na mestno prebivalstvo, namesto tega so želeli – agrarno utopijo, saj naj bi se tako komunistične ideje bolje odražale v kamboškem okolju. Zagovarjal je idejo, da lahko kmetje razvijejo "proletariarno zavest". Ob tem pa je bil še ekstremen nacionalist, ki je menil, da je treba iz države odstraniti vse etnične manjšine.

Gibanje je sprva štelo le okoli 200 rednih članov in nekaj sto podpornikov iz ruralnih delov države. Do leta 1969 so se osredotočali predvsem na propagando proti voditelju Norodomu Suhanouku. Potem pa so težišče kampanje prenesli na nasprotovanje političnim nasprotnikom, ker naj bi bili ti preveč pro-ameriški.

Na koncu je za vzpon skupine poskrbel kar Sihanouk sam. Ta je, medtem ko je sam odpotoval v tujino, svojim zaveznikom naročil, naj v prestolnici pripravijo protivietnamske proteste. Sihanouk je zanje iz tujine obtožil "neimenovane posameznike". A situacija je ušla izpod kontrole in med drugim sta bili uničeni ambasadi južnega in severnega Vietnama. Situacija je sprožila politične in vojaške napetosti v regiji in močno prispevala k naraščanju vpliva Rdečih kmerov.

Pot je videl priložnost, lotil se je rekrutiranja ljudi in sredstva vložil v njihovo indoktrinacijo. Zaostril je pogoje za članstvo, izhajanje iz kmečkega okolja je postalo nuja. Nastala je zanimiva situacija, saj je bil intelektualni razkorak med v tujini izobraženimi voditelji stranke in neizobraženim kmečkim članstvom ogromen.

"Svoboda", kjer je zapovedano prisilno delo in prepovedana zasebna lastnina

Do leta 1972 so imeli kmeri že 35.000 glavo vojsko, ki jo je podpiralo 100.000 ljudi, ki sicer niso bili njeni redni člani, Kitajska pa je za orožje prispevala okoli pet milijonov letno. Kmeri so do takrat obvladovali že tudi precej ozemlja, kar jim je omogočilo tudi lastne vire zaslužka, med drugim so imeli plantažo gumijevca, ki so jo obdelovali ljudje na prisilnem delu.

Na "osvobojenih območjih" so uvedli svoja pravila obnašanja, ljudje so morali uporabljati tradicionalna oblačila – tudi pripadniki manjšin. Prepovedali so nakit, ljudem so zaplenili zasebna prevozna sredstva. Do leta 1973 so začeli vasi organizirati kot kooperative, kjer je bila zasebna lastnina prepovedana.

Istega leta so zasedli prestolnico, zgradili vrsto zaporov, kamor so poslali "škodljive ljudi", kot so bili intelektualci, javni uslužbenci, podporniki oblasti in podobni. Začelo se je uničevanje manjšin, poskusi upora pa so bili hitro zatrti s krutim fizičnim mučenjem.

Začelo se je tudi nasilno preseljevanje ljudi iz mest na podeželja, Pot, razočaran nad primerom mesta Kratie, kjer so prebivalci hitro zavrgli socializem in se vrnili k življenju pred nemiri, je postal prepričan, da je treba mestne prebivalce "spreobrniti", to pa se lahko doseže le s selitvijo. "Če je rezultat tolikih žrtev ta, da kapitalizem ostaja v sedlu, v čem je potem smisel revolucije," je nekoč zapisal.

Leta 1975 se je Rdečim kmerom dokončno uspelo zavihteti na čelo države. Razglasili so "leto nič" in transformacija v socialistično državo je dobila nov zagon. Sar je takrat tudi uradno postal Pol Pol in se razglasil za "brata številka ena". Vladal je vse prej kot "bratsko".

Ko si moraš sam izkopati grob, v katerega te živega zakopljejo

Kambodža je dobila novo ustavo, uradno je postala Demokratična Kampučija. Režim je kmetijstvo videl kot način za gradnjo države in kot obrambno strategijo. Potov cilj je bil v 15–20 letih kmetijstvo opremiti s stroji in državo narediti samooskrbno. Končni cilj je bil popolnoma pretrgati odvisnost od drugih narodov in radikalno spremeniti družbo tako, da bi vsi delali za to, da se cilj samooskrbe doseže. Med sredstvi za dosego cilja je bila tudi ukinitev uvoza dobrin.

Mnoge so na podeželje iz mest izselili pod pretvezo, da Američani pripravljajo bombardiranje, njihovo bivanje stran od doma pa bo trajalo le nekaj dni. Tuji mediji so za tem početjem videli "pohod v smrt" in predvidevali, da se bo režimski družbeni eksperiment končal z več sto mrtvimi. To se je na koncu izkazalo za preskromno oceno.

Čeprav je bila cilj "brezrazredna družba", je Pot ljudi razporedil v tri dele družbe – ljudi z vsemi pravicami, kandidate in odpadnike, ki so bili na poti v uničenje. Zanje so predvideli le dve skodelici riževe juhe na dan, kar je povzročilo grozljivo lakoto. Kmeri so jih prisilili, da so si skopali lastne grobove, v katere so jih žive pokopali. Rdeči kmeri so imeli glede uničevalnih taborišč namreč še posebej izrojeno prepričanje – menili so, da je za te ljudi škoda tudi krogle. Muslimane so prisilili, da so jedli svinjino, za mučenje so uporabljali metode od puljenja nohtov do zadušitve s plastično vrečko, javne uslužbence so ubili s pomočjo električnega toka.

Država je uvedla ateizem, uničevanje muslimanov, kristjanov in budistov je bilo obsežno, v masakru budističnih menihov je umrlo 25.000 ljudi. Socialistična agrarna utopija je sovražila izobražene ljudi, kar je pomenilo, da so intelektualcem v uničenje sledili tudi vsi, ki so želeli izobrazbo. Šolanje je bilo v novem redu potisnjeno v drugi plan. Situacija je bila tako absurdna, da je ljudem smrt grozila že, če so govorili francosko, nosili očala ali imeli radi balet. Država je še posebej prežala na vse, ki bi si drznili imeti stik z zunanjim svetom, osumljence so zapirali v posebna taborišča in iz njih z mučenjem skušali izvleči priznanja. Režim je bil pač nadvse paranoičen.

Večina dela, ki je bila opravljeno v času vladavine Rdečih kmerov, so opravili ljudje na prisilnem delu, ki so gradili jezove, ceste, mostove ... Številni so, izčrpani od dela in sestradani, umrli kar na "delovnem mestu".

Zasebne jablane so prepovedane, riž pa je za izvoz

Agrarna utopija v praksi ni delovala. François Ponchaud, ki je leta genocida v Kambodži popisal v knjigi, trdi, da je bil nadzor nad hrano, ki je bolj kot dobrina in obrambno sredstvo, postala sredstvo notranjega nadzora, tako hud, da je režim v vasi pošiljal vojake, da so posekali jablane, prepovedali so ribolov in sejanje riža. Vso pridelano hrano, ki bi jo lahko kdo porabil izven centraliziranega nadzora, so uničili. Medtem ko so ljudje stradali, pa je režim hrano izvažal, samo leta 1976 naj bi izvozili 150.000 ton riža.

Z ideologijo skupnosti je šel režim tako daleč, da je bilo družbeno celo vzgajanje otrok in kuhanje obrokov.

Gospodar hiše ni vedel, kaj počnejo "otroci"?

Smrtonosno kolesje se je vrtelo do leta 1979. V tem času je vzelo 1,7 milijona življenj. Po neuradnih ocenah pa naj bi umrlo kar 3,4 milijona ljudi. Kmerski režim je sicer kar sam priznal, da je bilo mrtvih okoli dva milijona, vendar so odgovornost za njihovo smrt naprtili vietnamski vojski. Ta je leta 1979 vdrla v državo in končala tiranijo Rdečih kmerov.

Pot se je z nekaj somišljeniki umaknil na tajsko mejo, leta 1985 pa se je "upokojil", čeprav je obdržal večino vpliva nad stranko. Približno v tistem času je, kot v biografiji piše David P. Chandler, delil svoj pogled na morilski pohod svojega režima. Dejal je, da ve, da je v času njegove vladavine umrlo veliko ljudi in da ga mnogi vidijo kot odgovornega za njihovo smrt.

Povedal je, da mora prevzeti odgovornost, ker je "bila linija postavljena preveč levo in ker ni spremljal, kaj se dogaja". Po njegovem je bil v tem režimu kot gospodar hiše, ki ne ve, kaj počnejo njegovi otroci, to pa zato, ker je ljudem okoli sebe preveč zaupal. Prepričan je bil, da je sistem obvladovalo preveč ljudi, ki so na koncu iz vsega skupaj naredili zmešnjavo, prav tako naj bi mu lagali in ga izdali. Pravzaprav je kasneje kar večino sodelavcev označil za izdajalce.

Umrl je aprila 1998, menda po tem, ko je na Voice of America slišal, da se je nov vrh Rdečih kmerov strinjal, da ga predajo mednarodnemu sodišču.

Na njegovem grobu zažigajo lažen denar – za srečo

Njegov grob, poroča New York Times, danes obišče le peščica ljudi, pa še to naj bi bili večinoma tajski hazarderji, ki na grobu zažigajo ponarejen denar, ker verjamejo, da jim bo to prineslo srečo v bližnji igralnici. Nekdanja komunistična trdnjava je danes "kapitalistični raj".

"Pa vi res mislite, da bi svojim ljudem želel takšno usodo? Resnica je, da nisem imel na dogajanje prav nobenega vpliva," pa se je branil Samphan.

Sodba padla štiri desetletja kasneje

Sodišče je bilo drugačnega mnenja. Dvojica, stara 92 in 87 let, je bila na sojenju, kjer so odmevale besede, kot so umor, uničenje, zasužnjevanje, zapiranje, mučenje, preganjanje in druge, ki opisujejo nehumana dejanja proti ljudem, obsojena zaradi genocida. Kieu Samphan je bil predsednik Kambodže, Nuon Chea po namestnik sekretarja kamboških komunistov.

To je za nekdanja snovalca utopije že druga obsodba na dosmrtni zapor. Leta 2014 sta bila namreč obsojena zaradi zločinov proti človečnosti.

Mednarodno sodišče je prečesalo na stotisoče strani dokumentov, zaslišali so na stotine prič in prisluhnili uram pričevanj o tem, kako je smrtonosno režimsko kolesje ustvarjalo žrtve, ki so končale na "poljih smrti".

Skupaj je proces, ki se je vlekel dobro desetletje, stal 250 milijonov evrov.

Z zadnjo sodbo se je število obsojenih Rdečih kmerov povzpelo na tri. V začetku je bilo obtoženih pet, a sta dva umrla.

Žrtve režima so tako na pravico čakale štiri desetletja.

Za vedno uničena življenje

Ob koncu sojenja se je marsikomu postavilo vprašanje, ali je 40 let zakasnela obsodba še pravica. Glede tega si niso enotne niti še vedno žive žrtve režima. "Zelo sem srečna. Kot žrtev režima sem bila prepričana, da nikoli ne bom videla pravice, a sem jo dočakala. Zame je to, da sta obsojena na dosmrtno ječo, pravični zaključek," je dejala Um Neourn.

Yun Bin je danes star 63 let. V času vladavine Rdečih kmerov je bil odpeljan na "polje smrti", potolčen s sekiro in odvržen. Da zagotovo ne bi nihče preživel, so vojaki na polje odvrgli še mine. Vseeno je preživel. "Razumem, da danes ljudje hočejo gledati naprej, ampak tega ne bi smeli pozabiti nikoli," je prepričan.

"Že mogoče, da je konec, ampak jaz ne bom nikoli imel miru," pa je dejal Iam Yen, še eden izmed številnih žrtev. Prepričan je, da obsodba žal dolgoročno ne bo drugega kot opomba v dolgi in krvavi zgodovini države.

Dovolj, da se obsodi le vodstvo ali tudi "male krvnike"?

In tukaj se stvar spet zaplete. Vladavina Rdečih kmerov je bila krvava, a čeprav ni bila prav dolga, njena zapuščina še traja.

Mnogi preživeli upajo, da bo sodba pomenila dokončen prelom in nauk za mlade. Ko je ideja utopije začela pohod, so jo namreč poganjali prav mladi, ki so ideologiji nasedli v zanosu, ko jim je bilo obljubljeno boljše življenje.

Danes je Kambodža spet "mlada država". A večina teh mladih je bila rojena dolgo po koncu popolne represije. Zgodovinski spomin je zbledel, mladi zgodovine niso ozavestili, nekateri jo celo poveličujejo.

Tudi zato, ker država prav veliko refleksije o krvavem madežu v svoji zgodovini, ni opravila. In tega še vedno ne želi storiti.

Da je od zločinov do pravice trajalo tako dolgo, je večinoma zasluga vlad, ki so sledile vladavini Rdečih kmerov in so stvari večinoma pustile pri miru.

Celo po sodbi je premier Hun Sen dejal, da upa, da se bo s tem končalo delo sodišča na najvišji ravni. Podpredsednik vlade Bin Chhin je dejal, da "je cilj po sodbi, da pride do stabilnosti in sprave v državi, ter do situacije, ko ne bo več nobene nevarnosti, da se morija še kdaj ponovi". Ali drugače – v Kambodži politični vrh upa, da je to epilog. Kar ni presenetljivo, saj je Sen že na samem začetku nasprotoval sploh ustanovitvi sodišča. Leta 1998, ko so bili na obzorju prvi procesi, je celo dejal, da bi morali Samphana in Cheo "namesto z lisicami, pozdraviti s šopki rož". Prav tako je dosledno poskrbel, da je o tej temi utišal medije, vrgel v zapor par političnih nasprotnikov in ljudem požugal, da "zahodnjaška demokracija" ogroža suverenost Kambodže.

Na drugi strani pa so tisti, ki menijo, da je čas, da se zdaj začne sojenje tudi tistim, ki so bili nižje v verigi poveljstva, a so prav tako prispevali k temu, da so ljudje trpeli in umirali, vse do tistih, ki so ukaze izvrševali in ubijali z lastnimi rokami.

A s tem se marsikdo ne strinja. "Mislim, da je dovolj, da so obsodili le najvišje. In prav je, da so jih. A če gredo navzdol – kdo ve, kje se bo to končalo, in to bi lahko razbilo našo družbo," meni Pahn Sam Onn, ki je pred Rdečimi kmeri uspešno skril dejstvo, da je učitelj in se izognil preganjanju, namesto tega se jim je pridružil. Priznava, da je tudi sam sodeloval pri dejanjih, ki so vodila v stradanje in trpljenje ljudi, a meni, da je šlo za ekscesna dejanja režima, ne njegova osebna. Boji se, da bi pogrevanje zgodovine vodilo v novo razpihovanje sovraštva.

V takšnem okolju so predvsem preživele skrbi, da ljudje ne bodo dojeli sporočila sodbe – če doslej niso bili pripravljeni sprejeti dejstva, da je državi vladal morilski režim.

Spet drugi pa menijo, da je obsodba za genocid po štirih desetletjih pomembna ne le za Kambodžo, ampak ves svet. Genocid namreč ni stvar preteklosti, takšna dejanja se žal po svetu dogajajo tudi danes. "In to sojenje kaže, da pravica, četudi traja dolgo, pride," je po sodbi dejal Ly Sok Kheang iz organizacije, ki si prizadeva za spravo. S tem pa je tudi odprta pot za prihodnje obsodbe da območjih, kjer ljudje trpijo danes – kot sta Mjanmar in Sudan.