Bo na prestol krizantem še kdaj sedla ženska?

12-letni Hisahito, sin kronskega princa Akišina, bo postal drugi v vrsti za japonski cesarski prestol, ko bo njegov starejši brat Naruhito nasledil 85-letnega cesarja Akihita. Cesar Akihito je danes abdiciral, s tem pa je postal prvi cesar po 200 letih, ki je to storil. Razlog se skriva v njegovi starosti in številnih zdravstvenih težavah, ki so ga pestile v zadnjih letih, pa tudi v tem, da njegov naslednik šteje že 59 let.

Kronski princ Akišino je tako prvi v vrsti za prestol, a jih šteje že 53, zato je malo verjetno, da ga bo dejansko zasedel. "Celotna prihodnost japonske cesarske družine je odvisna od tega dečka – da bo ostal zdrav, da se bo poročil in imel otroke," razlaga Ben-Ami Shillony, profesor japonščine na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu.

Japonska je konservativna in patriarhalna država, ki ženskam – te mimogrede sestavljajo 13 od 18 članov kraljeve družine – preprečuje, da bi zasedle prestol. Ampak ni bilo vedno tako. Cesarice so vladale Japonski skozi številna stoletja, vse do leta 1889, ko so to prepovedali z zakonom.

Ženske vladarice

Arheološke študije grobnic so pokazale, da so ženske poglavarke prevladovale na zahodu Japonske v četrtem stoletju – tako razlaga Chizuko T. Allen, zgodovinarka na Univerzi v Michiganu. Pokopane so bile skupaj s svojim orožjem in orodjem, prav tako pa so bile več kot sposobne politične, vojaške in verske voditeljice, o ugotovitvah pove Allenova. Grobnice moških cesarjev so se začele pojavljati šele v 5. stoletju.

Čeprav cesarice niso bile nič redkega v japonski zgodovini, so zgodovinske knjige poudarjale predvsem dosežke cesarjev. "Tudi kadar so cesarice dosegle velike stvari, se o njih ni govorilo s takšno pomembnostjo kot o moških vladarjih," razlaga Allenova.

Prva zgodovini poznana japonska cesarica Suiko, ki je vladala od leta 592 do svoje  smrti okoli leta 627, naj bi bila odgovorna za prvo ustavo, ki jo je država imela. Druga prominentna cesarica se je imenovala Koken in je vladala med letoma 749 in 758 ter znova med letoma 765 in 770, ko je bilo njeno glavno poslanstvo širjenje budizma zunaj takratne japonske prestolnice. Znana je bila tudi po domnevni aferi z budističnim menihom Dokjojem, ki ga je obdarila z nazivi in močjo, želela pa si je celo, da bi postal cesar. A obveljalo je, da na prestol lahko sede samo nekdo, ki je plemiške krvi.

Cesarica Genmej, ki je vladala med letoma 707 in 715, je ob svoji abdikaciji na prestol postavila hčerko Genšo, ker je bila prepričana, da bo boljša vladarica kot kronski princ Obito, razlaga Hitomi Tonomura, prav tako zgodovinarka z michiganske univerze.

Nekateri zgodovinarji sicer vztrajajo, da so vse cesarice vladale le kot regentke, ki so čakale, da bo njihov moški dedič dovolj zrel, da zasede prestol, spet drugi pa trdijo, da so japonsko zgodovino oblikovale bolj kot cesarji. "Z ignoriranjem teh žensk in tega, kar so dosegle, japonska družba nima nobene predstave, kaj vse so ženske lahko in kaj lahko storijo," pa današnjo stanje japonske družbe pojasnjuje Tonomura.

Kako je danes?

Z modernizacijo Japonske v dobi Meidži (1868–1912) so spremenili vlogo cesarja, tako da je postal tudi vrhovni poveljnik vojske. Ker so bili prepričani, da te naloge ženska ne more opravljati, niso videli smisla v tem, da bi na prestol sploh še sedla cesarica. Tako so leta 1889 vzpostavili zgolj moško nasledstvo.

Navdih so našli tudi v pruski ustavi, ki je prav tako prepovedovala ženskam, da bi vladale. Niso sledili britanskemu modelu, kjer je takrat vladala kraljica Viktorija. Tonomura razlaga, da je prav v dobi meidži japonska družba postala tako patriarhalna – takrat so sprejeli tudi mnoge zakone, ki veljajo še danes, med drugim zakon, ki določa, da mora poročen par imeti enak, moški priimek. Pred štirimi leti so odločili, da ta zakon ni protiustaven.

Vpliv ZDA na pomembnost cesarja

Okupacija japonskega ozemlja po drugi svetovni vojni je prinesla veliko sprememb v japonsko družbo, saj se je poznal vdor ameriških vrednot. Po povojni ustavi, ki je veljala, je cesar pravzaprav izgubil svojo funkcijo vladarja in postal le protokolarna figura. Ženske so volilno pravico dobile po vojni leta 1945, a glede nasledstva se ni spremenilo nič. "Ljudje so mislili, da se bi z vprašanjem spola morale ukvarjati prihodnje vlade," razlaga Shillony o ameriški nezainteresiranosti za to problematiko.

To vprašanje so izpostavili šele leta 2004, ko jih je zadelo, da po letu 1965 ni bilo moškega dediča, ki bi lahko nasledil prestol. Takrat je posebna komisija, ustanovljena za ta namen, predlagala, da bi spremenili zakon tako, da bi lahko tudi ženske postale cesarice, ali pa da bi plemiški status vrnili tistim, ki so ga izgubili zaradi sprememb po drugi svetovni vojni. Ti predlogi so sprožili močno nasprotovanje med japonskimi konservativci, na njih pa so pozabili, ko se je princesi Kiko rodil mladi Hisahito. 

Brez sprememb na prestolu krizantem

V luči spremenjenih pogledov na enakost spolov v zadnjih letih tudi dve tretjini Japoncev podpira spremembo zakona o nasledstvu prestola krizantem (raziskava Mainichi Shimbun iz leta 2017).

Znova so se pojavile tudi razprave o tem, ali je ženskam, ki se poročijo z "navadnim človekom", dovoljeno obdržati njihov plemiški status. Nekdanja princesa Nori, sedaj znana preprosto kot Sajako Kuroda, je ob poroki s tokijskim mestnim arhitektom leta 2005 izgubila svoj naziv. Postala je šesta princesa, ki se ni poročila z nekom plemiške krvi. Čeprav je s tem izgubila tudi pravico do cesarske žepnine, a ji je vlada velikodušno namenila enkratno vsoto v višini okoli milijona evrov.

Japonska ima prav tako težave s spolnimi kvotami v vladi – v njihovem kongresu je le 10 odstotkov žensk. Kljub zapuščini mogočnih vladaric ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti kaj spremenilo glede nasledstva. Edina verjetna sprememba je ta, da se bodo japonske princese brez odvzema plemiškega naziva lahko poročile z nekom, ki ni modre krvi. Shillony upa, da bo to odprlo vrata za nadaljnje razprave o enakosti spolov v državi.