Strumno po svoji poti

Črna gora je zadnjih 88 let delila usodo v skupnosti z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, od leta 1992 pa le še s Srbijo. Obe sedanji članici SČG sta postali samostojni državi na podlagi odločitev t.i. berlinskega kongresa iz leta 1878.

Toda le nekaj desetletij pozneje oziroma konec novembra 1918 se je Črna gora opredelila za združitev s Srbijo pod dinastijo Karađorđević, ki je nekaj dni zatem oblikovala Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Nedeljski referendum za samostojno Črno goro je dejansko drugi od razpada nekdanje šestčlanske jugoslovanske federacije (SFRJ), do katerega je prišlo 1991. Po osamosvojitvi na podlagi referendumskih opredelitev najprej Slovenije, nato pa Hrvaške, Makedonije in BiH so namreč plebiscit marca 1992 razpisali še v Črni gori, nikoli pa ne v Srbiji. Takrat je prepričljivo zmagala opcija za skupno življenje s Srbijo, nakar sta Beograd in Podgorica oblikovali Zvezno republiko Jugoslavijo.

Vodstvo Črne gore s premierom Milom Đukanovićem na čelu se je leta 1997 razšlo s takratnim predsednikom ZRJ Slobodanom Miloševićem in je od tedaj stalno napovedovalo osamosvojitev države. Svoje opredelitve ni spremenilo niti po političnem prevratu v Srbiji in strmoglavljenju zdaj že pokojnega Miloševića oktobra 2000.

Ker sta se tako Beograd kot Podgorica opredelila za približevanje Evropski uniji, je Bruselj želel vedeti, s kom se bo pogajal, in predvsem zaradi njegovega vztrajanja je prišlo do ponovnega oblikovanja državne skupnosti Črne gore in Srbije.

Marca 2002 sta članici ZRJ ob posredovanju EU podpisali beograjski sporazum, na podlagi katerega je Črna gora privolila v nadaljnjo skupnost s Srbijo. SČG kot naslednica ZRJ je zaživela 4. februarja 2003, ko je bila sprejeta njena ustavna listina, slednja pa obema članicama dopušča razpis referenduma po treh letih skupnega življenja.

Ustavna listina tudi določa, da bodo mednarodni dokumenti, ki so se nanašali na ZRJ, v primeru izstopa Črne gore iz SČG v celoti veljali za Srbijo kot naslednico. Država članica, ki izstopa iz SČG, ne deduje pravice do mednarodnopravne subjektivitete, vsa sporna vprašanja pa bodo posebej urejena med državo naslednico in osamosvojeno državo, je še zapisano v ustavni listini.Čeprav ju je združevala skupna država, sta Črna gora in Srbija dejansko že vrsto let živeli samostojno, s povsem ločenim gospodarskim in finančnim sistemom. Đukanović je zato večkrat ponovil, da je Črna gora dejansko že politično samostojna in gospodarsko neodvisna ter da je referendum potreben, da bi to tudi formalno potrdili in državi omogočili popolno mednarodno subjektiviteto, članstvo v ZN in drugih mednarodnih organizacijah.

40 odstotkov Črnogorcev in 30 Srbov

Črna gora meri 13,812 tisoč kvadratnih kilometrov, kar je 13,5 odstotka celotnega ozemlja sedanje SČG. Glavno mesto je Podgorica, sedež predsednika Filipa Vujanovića pa je v Cetinjah.

Na zadnjem popisu novembra 2003 so v Črni gori našteli dobrih 620.000 prebivalcev. Takrat se je za Črnogorce izreklo okrog 40 odstotkov ljudi. Srbov je 30 odstotkov, Bošnjakov in Muslimanov skupno 13,7 in Albancev dobrih 7 odstotkov, približno 6 tisoč pa je tudi prebivalcev hrvaške nacionalnosti. Pravoslavcev je 74 odstotkov prebivalstva, pripadnikov islamske vere pa 17 odstotkov.